Ni čas za umret in večno samska
Dolgo smo čakali na premiero novega James Bonda in…smo jo dočakali. Ne da bi bila sama strašna ljubiteljica teh filmov, ampak sedaj je ponudba novih filmov v kinodvoranah bolj pomilovanja vredna, zato sem se zelo razveselila. Film so ocenili z oceno 8,2 - pa saj James Bond ne more biti slab film, a ne?
Pričakala nas je polna dvorana ljudi, nazadnje smo bili v kinu samo štiri ženske. Vse smo šle z enim avtom, vse smo pokazale PCT pogoj, na koncu pa smo sedele čisto same. Sedaj je bila prav vrsta za karte. Zadnje čase smo navajeni videti vrste večinoma za testiranje. Pred vhodom v kinodvorano smo opazili prelepo mladenko v črnem hlačnem kombinezonu in dolgimi temnimi lasmi ter zapeljivim nasmehom, ki je stala poleg reklamnega panoja in se je vsem prijazno smehljala. Seveda sem se slikala z njo, ampak za to me je prosila neka druga ženska, tudi lično urejena in v petkah, samo precej starejša, mogoče je bila mama od te mladenke. Najbrž je rabila nekoga, da bi prebila led, in da bi se drugi ljudje bolje sprostili ter se začeli slikati z njo. Takoj mi je bilo žal, da se nisem bolj svečano uredila. Lahko bi oblekla kakšno obleko: saj je bila premiera in celo rdeča preproga! Jaz pa sem bila oblečena bolj po slovensko - se pravi praktično: v srajco in črne kavbojke. Saj ni bilo tako slabo, ampak nisem se mogla znebiti občutka, da sem udarila mimo. Zanimivo je bilo opazovati moške ne ravno manekenskih postav, ki so se kar opogumili in se stiskali k tej mladenki ter jo držali za pas, ona pa se je pri tem prijazno smehljala in profesionalno nastavljala fotografu.
Film je trajal 163 minut, z reklamami vred skoraj tri ure. Pri vhodu smo dobile očala za 3D ter v darilo pollitrsko plastenko Pepsi in čokoladico Snickers. Čokoladico sem pojedla sama, ker sem bila lačna in zame je tri ure brez hrane kar dolgo -, Pepsi pa sem shranila za otroka, ki sta se naslednji dan skoraj zbila zaradi te plastenke. Morala bi prinesti domov dve plastenki, takrat bi mir bil zagotovljen.
Film sem spremljala celi čas (celo nisem zaspala) in sem uživala v vseh akcijskih prizorih, čeprav jih po navadi ne gledam rada. Nekako me ne fascinirajo. Romantičnih prizorov je bilo bolj za vzorec, ampak mi je bilo vse všeč. Čisto všeč. Igralska zasedba je bila čudovita, akcijski prizori so bili posneti zelo profesionalno in v lepem ambientu. Na koncu sem jokala in brisala solze. Vam ne bom razkrila zakaj, ker ko sem to povedala doma, so mi vsi zabičali, da tega pač ne poveš. Da oni bodo še tudi šli gledat film in hočejo ohraniti to napeto pričakovanje do konca, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo.
Šle smo tri prijateljice in sem jaz bila tista, ki je rekla, da nikoli ne je kokic – pojedla sem jih največ. To, kar nisem mogla pojesti, sem spet vzela za otroka. A nisem skrbna mama sem?
Naslednji teden pa nas je šlo kar sedem žensk na predstavo Tine Gorenjak Večno samska. Nismo ravno vse samske, čeprav včasih bi to rade bile. Kakšno urico na dan mogoče. Kot recimo na taisti predstavi. Sama bi skoraj raje bila na prvenstveni tekmi v ženski odbojki, ki se je odvijala v športni dvorani dvesto metrov vstran. Videla sem samo zadnji set. Niti mi ni bilo žal, da nisem pogledala cele tekme. Predstava je bila odlična, tekma pa zelo slaba, saj se je končala s porazom ljutomerskih odbojkaric.
Karte smo že rezervirale dva tedna prej, drugače jih najbrž ne bi dobile, saj dvorana je bila skoraj nabito polna. Videla sem mnogo znanih obrazov, kulturnikov, ki so se po dolgem času spet srečali. Moja prijateljica je kupila lep šopek cvetja in na koncu predstave ga je odnesla Tini. V Ukrajini in Rusiji je to skorajda pravilo, da glavna igralka dobi na koncu šopek, navadno ne samo enega, kar več jih dobi. Tina se je na koncu predstave preoblekla v belo poročno obleko in res, manjkal ji je samo šopek. Zelo se ga je razveselila in kar pozirala z njim. Ni pa ga vrgla med publiko…
Tina je odkrito spregovorila o vseh slabostih in prednostih samskega življenja, saj je sama že devet let srečno samska. Nič ji ne manjka, ampak se mora celi čas ubadati s stereotipi in klasičnimi življenjskimi vzorci, ki napovedujejo ljudem srečno življenje v dvoje. Zakaj ne moreš biti sam sebi dovolj? Zakaj ljudje mislijo, če si samski, s teboj nekaj ni v redu? A ni boljše živeti sam kot z nekom, ki te omejuje v vseh pogledih, ki ti ne pusti razvijati se in duhovno rasti, ki te ne podpira in ti ne stoji ob strani? Gledala sem portugalski film, ki je ženska odločila, da se bo poročila sama s seboj. In si napisala zaobljube, da bo sebe postavila na prvo mesto, da bo sebe spoštovala in tako naprej…Imela je pravo poroko in šopek. Nekateri povabljeni so se zmajevali z glavo, drugi so odšli s poroke, ko so videli, da ni ženina – nekateri pa so ostali in jo podprli.
Vse to je res, ampak…Včasih v hladnih zimskih večerih je tako lepo stisniti se k nekomu in ga objeti. Za alternativo si lahko nabavite hišnega ljubljenčka, ne da?..
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
