Vedno izberem boj

oleticsvetlana, nedelja, 24. oktober 2021 ob 08:11
Vedno izberem boj

Sama sem zelo mirne narave, ne prepiram se rada in želim normalne komunikacije med ljudmi. Glas dvignem samo takrat, ko ga res moram, drugače se vse poskušam zmeniti z dogovorom in pogovorom. V primeru, če je prizadet moj ego, in vidim vse nepravilnosti ter zakaj je prišlo do tega – ne poniknem in ne pobegnem situaciji. Izberem boj. Poskušam razvozlati problem. Rešiti kar se da. Največkrat to delam sama sebi v škodo. Ampak ne morem drugače. V meni se prebudi moja športna, zmagovalna narava in se začnem boriti. Borim se do konca. Čeprav mi vsi rečejo, naj odneham, ker se tega ne da rešiti. Čeprav mi vsi rečejo, da se naj s tem sprijaznim, da tako pač je. Ker se to že dogaja leta in leta in ni nič novega. Vsi so že tega vajeni in nobenega več to ne preseneča. Vseeno se borim. Vsaj poskušam. Čeprav se mi že na koncu vsi smejijo, ker dobim toliko bumerangov nazaj. Me potolčejo. Enkrat. Dvakrat. Vseeno vstanem in se borim. Čeprav že vsi mislijo, da sem neumna, ker se toliko sekiram zaradi tega in tvegam neodobravanje ter grde poglede. Saj na trenutke sama mislim, da se ne splača. Da bo vse ostalo tako, kot prej. Ampak vztrajam. Da dosežem svoje. Kljub občasnemu slabemu razpoloženju. Borim se samo v primeru, če vem, da imam prekleto prav. Imam pa dobro ali slabo lastnost (nisem se še opredelila glede tega), da vse vidim. Nekateri ljudje živijo v svojem svetu in ogromno stvari, ki se dogajajo okoli njih, sploh ne opazijo ali nočejo opaziti (ker potem se bo treba ubadati s problemom – boljše, da ga prezreš). Enostavno gredo mimo. Če nekaj ne vidiš, to pomeni, da problem ne obstaja in ti ni treba reševati uganke. Sama takoj povežem dogodke in potem v glavi ustvarim sliko. (Bi najbrž bila dober detektiv.) Saj se zavedam, da bi včasih bilo boljše, če bi ta Pandorina skrinjica, ki sem jo odprla, ostala očem nevidna…Ampak ne morem, če sem že na pol poti. Dobro mi kaže, ampak vmes pride nekaj nepričakovanega. Moram se ustaviti, počakati…Potem nadaljevati.
Ljudje radi mislijo, da so presegli svoje nagone, v resnici pa se na spodbude še vedno odzivajo z bori ali beži. To sproščanje je možno zaznati iz človeške hipofize. Adrenalin ima baje prav poseben vonj. Malo za šalo, malo pa zares. Sicer sama pri sebi ne zaznam tega vonja, ampak mislim, da takrat človek ima poseben blesk v očeh in energijo, s katero bi lahko premikal gore.
V soboto sem imela prav adrenalinsko športni dan. Dopoldne je imela najmlajša hčerka turnir v mali odbojki, ob 16.00 popoldne je imela srednja hčerka prvo tekmo v tretji ligi državnega prvenstva v odbojki in zvečer najstarejša, v prvi ligi. Vse se je dogajalo v Ljutomeru, kar je bilo veliko naključje, ker se tekme odvijajo po celi Sloveniji in sem lahko bila prisotna na vseh tekmah. Čeprav pri najmlajši sem zamudila tistih deset minut, kdaj je dejansko igrala. Gledala sem prvo tekmo: igrala je eno minuto in pol, v drugi tekmi ni začela in sem mislila, da več ne bo ter sem šla na kavico s prijateljicami…Kako sem bila kregana za to! Od ta male…Drugič bom morala gledat čisto vse tekme od začetka do konca.
Za enkrat imam dovolj adrenalina. Ta borba mi vzame dosti življenjske energije. Moram jo spet nekje pridobiti in…bom nadaljevala z bojem. Saj sem že na pol poti. Ker drugače to nima nobenega smisla. Moram priti stvarem do konca, itak nimam več kaj izgubiti.




Morda vas zanima tudi