Slovenska navada, ki noče utoniti v pozabo

oleticsvetlana, nedelja, 5. december 2021 ob 08:13
Slovenska navada, ki noče utoniti v pozabo

Včasih mi kdo strašno zaupno pove, da so mene spet »obravnavali« se pravi imeli debatni krožek, v katerem sem bila glavna tarča debat. »Ah, že spet…« samo odvrnem. Niti me ne zanima…
Ne glede na to, kaj boste storili in česa ne boste storili in če ste kolikor toliko zanimiva osebnost za širšo javnost: ljudje vas bodo opravljali oziroma imeli svoje mnenje glede vaših dejanj in vašega načina življenja ali vašega videza. Njihove sodbe se bodo odvijale v skladu z njihovimi prepričanji na današnji dan, odvisno kako bo pihal veter – lahko se tudi pozneje spremenijo, če bodo uvidele, da določena skupina ljudi meni drugače.
Ne trudite se ustreči nobeni skupini ljudi, ker to enostavno ni mogoče.
Rada bi vam povedala eno kratko zgodbo o opravljanju, ki je že prisotno stoletja. V Sloveniji pa mislim še dlje. Mogoče v večjih in bolj urbaniziranih državah, kjer življenje teče s precej višjim tempom, ljudje enostavno ne najdejo časa, da bi se tako zanimali za probleme in težave drugih…Prebrala sem , da recimo v Švici nihče ne povabi nekoga kar tako na kavo. Ljudje ne kafetkajo toliko. Mi pa, hvala bogu, imamo čas za to! Sicer ga potem najdemo tudi za opravljanje, ampak kaj moremo? Pravijo, da lažje opravljanje v kolektivu, če se ne potencira in ne prihaja do osebnih žalitev niti ni tako škodljivo – celo krepi prijateljske vezi med člani kolektiva in ustvarja dobro klimo..
Zanimivo, da ne najdem pravega prevoda za besedo »opravljivka« v ruščini. Izpiše se mi beseda spletnica, kar pomeni spletkarka, ampak to ni isto. Sedaj pa končno zgodba:
»Oče in sin peljeta osla na semenj, in ko gresta skozi vas, slišita, kako ju ljudje ogovarjajo. »Poglej ju no, osla imata, pa hodita peš,« so rekli. «To so ti škrtuhi, samo da se osel ne bi obrabil.« Da ga ne bi imeli ljudje v zobeh, je oče sedel na osla. »Kakšen oče,« so rekli ljudje, »on lepo jaha, sina pa sili, da gre peš. Na stara leta se bo čudil, zakaj ga sin ne pogleda.« Pa sta zamenjala in je jezdil sin. »Današnja mladina,« so se pritoževali, »sinko lepo na oslu, oče pa se trudi peš. Razvaja ga.« Nazadnje sta pač oba, oče in sin, skupaj sedla na osla. A kaj bi lahko bilo hujšega?. »Uboga živalca,« so rekli ljudje, »dva mora nositi. So pa ljudje res brez srca.«
V življenju res ne moreš storiti absolutno ničesar, ne da bi kdo imel pripomb in komentarjev. Še največji svetovni hiti imajo poleg milijonov všečkov antilajke. Vedno se najde nekdo, ki mu nekaj ni všeč ali že zaradi nagajanja samemu sebi ali vsem drugim bo stisnil tisti palec dol. Tako bo dokazal vsem, da se on z nečim ne strinja. Da misli drugače. Da je on nekaj posebnega. Čeprav dela včasih v škodo sebi in drugim – nima veze, on pač ima svoje mnenje. Današnja demokracija to omogoča in na to se bomo pač morali navaditi.
Važno je, da sledimo svoji viziji, če jo seveda imamo, in storimo tisto, kar čutimo, da je prav. Tudi, če nam ne uspe na koncu, nič hudega. Naj ljudje govorijo, kar hočejo, nikoli pa jih ni treba jemati tako strašno resno. Saj se vi tudi v določenih situacijah ravnate tako, mogoče se tega niti ne zavedate.
Ko sem prišla v Slovenijo, sem se takoj znašla pred očmi javnosti in sem postala tarča opravljanja. Zanimivo je, da po skoraj tridesetih letih življenja tukaj me ljudje še vedno radi opravljajo. Očitno sem za njih še vedno aktualna in interesantna. In to me včasih kar zabava. Nikoli se nisem poglabljala v te čenče in nikoli me niso posebej prizadeli, kar navadila sem se tega kot vsega v Sloveniji. Navadila sem se najavljati na obiske v nedeljah okoli tretje ure popoldne, navadila sem se kuhati nedeljsko kosilo in se ukvarjati z vrtom. Rože na drugih oknih so mi resnično všeč, ampak na mojih oknih enostavno niso hoteli rasti. Mogoče je krivo to, da ne znam gojiti do njih prave ljubezni in so mi to zamerile.
Kakorkoli že, poskušala sem postati prava Slovenka, ali vedno se je našlo nekaj, k ni bilo v skladu in prepričanji nekaterih in so me spet opravljali. Tole mi je bilo nekako v tolažbo: »Značilnost opravljivcev je nizka samopodoba in nezadovoljstvo z lastnim življenjem. Če govorijo o drugih ljudeh in o njihovem življenju, potem s tem vsaj malo ublažijo bolečino in/ali prikrijejo oz. preusmerijo pozornost od lastnik napak in pomanjkljivosti. Nenazadnje se tako lažje izognejo soočenju z lastnimi neuspehi.«
Zaključila bi samo z arabskim rekom: »Ko govoriš, morajo biti tvoje besede boljše od molka.«




Morda vas zanima tudi