Moja agonija se je vlekla vse do začetka
lanskega leta, ko sem stopila na tehtnico. Odločila sem se,da moram iz sebe
nekaj narediti,saj imam tri otroke,ki me potrebujejo. Imela sem težave s
srcem,visokim pritiskom,gibanjem in še marsičem. Najprej sem zmeraj hujšala in
potem začela normalno jesti,tako pa so se kilogrami spet in spet vrnili. Nikoli
z uspehom,ki bi trajal in trajal. Vedno sem bila razočarana in tako ostala
debela. No zame je bil usoden 1. februar 2011. Takrat ko sem zagledala na
tehtnici svojih 128 kilogramov,sem se vsedla in prijela za glavo. Kar solze so
mi pritekle po licu. Hudo mi je bilo,težko pri srcu,dušilo me je od stiske,ki
je nastala v meni. V glavi sem imela samo shujšati moram. Hmm,ampak kako,da bo
rezultat dober,da bom srečna in ostala zdrava. Na list papirja sem si napisala
vso hrano,ki sem jih rada jedla. Na koncu sem opazila,da sem imela napisano
samo to,kar zeloooo redi. To so testenine,krompir,bel
kruh,pecivo,keksi,čokolada,sladoled,soki,….še bi lahko naštevala. Solate sploh
nisem napisala,ker je nisem imela rada. Joj groza. In tako sem si poiskala na
internetu živila,ki so zdrava,taka,ki pomagajo pri prebavi,presnovi in taka,ki
ne redijo. Tako se je moj seznam spremenil od prejšnjega. Začela sem. Takoj
tisti dan. Nisem čakala ponedeljka. Prvič sem se morala sprijazniti z načinom
hujšanja, o katerem sem ves čas poslušala in brala, a sem se ga izogibala kot
hudič križa. Shujšala sem prvih 7 kil. Zame je to bilo pravo veselje. V jesen
sem morala k zdravnici na kontrolo in takrat mi je predlagala še ona šolo
hujšanja v zdravstvenem domu. Seveda sem takoj sprejela,brez razmišljanja in
oklevanja. Spet mi je dvignila samozavest,da bom iz sebe lahko naredila še
veliko. Pa smo začeli,12 tednov je bilo pred nami,pa tehtanja vsak teden in
predavanja o hrani in zdravem prehranjevanju,ter ura telovadbe. Prepričana sem
bila, da ne bom zmogla takšnega tempa. Nisem verjela, da mi bo uspelo. Ob
izdatni pomoči in trdni podpori strokovnega tima sem vendarle zdržala do danes.
Imam kar 42 kg manj.To pa še vsekakor ni moj konec,saj še nisem na svojem
zastavljenem cilju.Moj cilj je od  70 –
75 kilogramov.
Naučila sem se jesti malo in večkrat na dan, čutim čedalje večjo potrebo po
gibanju, znam se upreti čustveni lakoti. Moje noge in zadnjica dobivajo obliko,
trebuh se junaško ločuje od prsi, v ramena in roke nisem več kot suma borec.
Zvečer lažje zaspim, ponoči se ne prebujam, mineralna voda je samo še
zgodovina, kosti me ne bolijo več, zlahka dvigujem tako gospodinjske  pripomočke ,med hojo po stopnicah ne sopem
več, izginile so bolečine ob menstruaciji, ki ni več tako močna , imam več
energije in manj depresije, izginile so celo alergije. Oblačila izpred enega
leta na meni visijo. Najmanjša številka, ki sem jo lani lahko spravila nase, je
bila XXXL, zdaj je L, kar pomeni, da si bom lahko kupila tudi kaj bolj sodobnega
in cenejšega. Trgovine za debele so namreč grozno drage, večina njihovih majic
pa ima rokave do komolcev. Še vedno ne vem, zakaj, pa me tudi ne zanima. K
sreči jih ne potrebujem več. Počnem lahko precej več stvari kot prej, predvsem
pa se lažje spopadam z domačimi opravili. Če je treba, grem tudi na kolena … In
pomijem tla. Srečna sem in ponosna sama nase. Zame se je šele začelo lepo
življenje v katerem uživam.

---

| Deli na Facebook

---

Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.