Velikonočni zbornik opisuje križeve pote v Sloveniji in v tujini

V sklopu letošnje devete razstave pirhov slovenskih pokrajin in križevega pota v Veržeju v Rokodelskem centru je izšel tudi deveti velikonočni zbornik, ki na 50 straneh zaposleni iz slovenskih muzejev, institucij in iz zamejstva med drugim raziskujejo ter opisujejo križeve pote s poudarkom njihovega pomena za vernike, pa tudi kot simbolni pomen našega življenja. Vsak nosi svoj križ, bi rekli v vsakdanjem izrazoslovju. Tudi slovenski narod nosi svoj križ v prenesenem pomenu, ne samo v umetnostnem in verskem pogledu, temveč tudi na nacionalnem, kar lahko preberemo v letošnji vsebini v enem izmed člankov.

Letošnja tema v zborniku opisuje nekaj značilnosti verskega obredja, s poudarkom kako so se verniki ukvarjali  z ljudskim verovanjem in manj je prispevkov z liturgičnim krščanskim verovanjem. Za deveti zbornik so tokrat prispevke napisali sodelavci in sodelavke iz slovenskih muzejev, župnij in drugi in sicer Bojan Knific iz Tržiškega muzeja, Marija Kozar iz Porabja, Veronika Olip iz Slovensko narodopisnega inštituta, Ubran Jarnik iz Celovca, Mateja Huber iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, Anita Matkovič iz Bele Krajine, Nevenka Korpič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, Lucija Zorenč iz Kozjanskega parka, Barbara Trnovec iz Pokrajinskega muzeja Celje, Anton Berčan iz Ribnice. Uvodnik je napisal salezijanec direktor Zavoda Marianum Veržej Peter Pučnik, zbornik je uredila Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, izdala pa Založba Družina Ljubljana. Kako pomembni so križevi poti v nacionalnem pomenu pa smo izbrali misel Veronike Olip iz Avstrijske Koroške, citiramo »Temu lahko dodam, da najstarejši slovenski napisi na križevih potih, ki so se ohranili do današnjih dni, niso bili med prvimi javnimi napisi v naših krajih, ampak so zdaj - vsak v bolj ponemčenih krajih - tudi zadnji javni napis v slovenščini. S tem so postale neme priče svojevrstnemu križevemu potu slovenskega življa na Koroškem, ki ga je 20. stoletje zdesetkalo in se je v nekaterih krajih, ki nimajo slovenskega križevega pota, za njimi že izgubila zadnja sled«.

Jože Žerdin