Križevski upokojenci razpoloženi na izletu

Naša zelo skrbna in iznajdljiva predsednica si je zamislila zelo lep in poučen izlet. Upokojenci smo se množično prijavili in predviden avtobus je bil premajhen, zato je moral po nas večji iz voznega parka podjetja Vučko. Tako je v četrtek zjutraj ustrežljivi voznik pridno pobiral skupine in posameznike po vaseh in se na koncu usmeril na Pomursko ozko avtocesto med številna tovorna vozila. V Mariboru smo skrenili na cesto proti Dravogradu. Ni bilo potrebno daleč, da smo na prepolnem bencinskem servisu ob cesti ustavili in odprli prtljažni prostor avtobusa, ki je poleg sestavljive mizice skrival tudi hrano in pijačo.

Dobro podkrepljeni smo krenili naprej proti Dravogradu, se tam usmerili levo proti Ravnam na Koroškem in kmalu za krožiščem zavili desno čez železnico na dvorišče kmetije Klančnik v Podklancu. Tam nas je sprejel nadvse govorljivi in humorni gospodar Marko, ki nam je uspel razložiti vse o kmetiji, zgodovini in borbi za ohranitev v teh težkih pogojih državne birokracije. Ogledali smo si klet, kjer smo okušali domače divjačinske salame, jogurt in jabolčni mošt – seveda s primerno stopnjo alkohola. Pogledali smo tudi njegovo razstavo starih poljedelskih strojev zunaj in obširno zbirko stare opreme, knjig, listin in drugega v stari domačiji. Za tem smo se usedli na vlakec, ki nas je zapeljal po delu posestva, namenjenem predvsem divjadi. Traktor, ki nas je vlekel, je brez težav premagoval velike klance. Sredi ograjenega območja je lična lovska koča z ogromno zbirko nagačenih živali. Ob zaključku pa smo imeli možnost nakupa domačih mesnih in mlečnih izdelkov.

Avtobus nas je popeljal nazaj proti Mariboru, a smo se ustavili ob Dravi pri Koroških splavarjih. Sprejem je bil nadvse vesel in bučen, z obveznim slikanjem in vkrcanjem na velik splav, zgrajen kar iz 100 m3 lesa. Splav, oziroma FLOS, kot mu pravijo tam, so flosarji počasi odrinili od obale v hitrejši tok Drave. Uspešno smo zadeli prostor med stebri mostu in se prepustili toku. Ekipa na splavu nas je vseskozi zabavala in skrbela, da ne bi kdo dehidriral. Pripravili so nam tudi jedačo in sicer golaž s zabeljeno polento. Komur ni ustrezalo, pa je imel na razpolago tudi domači kruh. S pomočjo motorjev na čolnu so nas razigrani flosarji varno pripeljali nazaj v pristan in med potjo krstili še dva udeleženca. Celotno plovbo pa nas je spremljala še labodja družina, ki je zaposlila kar nekaj »fotografov«.

Vsega »fletnega« je prehitro konec in tudi tu nas je doletela ta resnica. Morali smo v avtobus in proti domu. A ker nam je v prtljažniku ostala še hrana in pijača, smo morali to počistiti na počivališču Grabonoš. Na koncu smo izvedeli še za načrte društva do konca leta in naš voznik nas je v obratnem vrstnem redu razvozil po vaseh. Vsi smo bili navdušeni nad preživetim dnem in pričakujemo tudi v bodoče organizacijo tako lepega dne.

YONG