Afera o umiku ljutomerskega župnika Andreja Zrima se še ni polegla. Po odzivu soboškega škofa dr. Petra Štumpfa, so se sedaj oglasili še v Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki je prejela več vprašanj medijev glede domnevne dolžnosti Cerkve, da civilnim oblastem prijavi sum kaznivega dejanja spolne zlorabe tudi v primeru, ko žrtev tega izrecno ne želi.

Preberite tudi:
Župnik Andrej Zrim moral zapustiti ljutomersko župnijo
S primerom umika ljutomerskega župnika se sedaj ukvarjajo v Vatikanu

V ta namen so posredovali medijem in zainteresirani javnosti stališče, kjer med drugim navajajo, da "na osnovi slovenske zakonodaje smo na SŠK mnenja, da sestavni deli Katoliške cerkve upoštevajoč slovensko zakonodajo niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave. Kolikor bi Cerkev prijavljala sume tovrstnih kaznivih dejanj v nasprotju s stališčem žrtve in določbami zakonodaje, potem bi se žrtve redkeje odločale za prijavo sumov spolnih zlorab."

Kot je znano na PU Murska Sobota primera ne preiskujejo, še vedno pa uradno ni znano, za kakšno nadlegovanje naj bi šlo, nad čimer so se pritožili nekateri starši otrok.

Celotno izjavo Slovenske škofovske konference, pod katero se je podpisal generalni tajnik SŠK, dr. Tadej Strehovec, si lahko preberete spodaj.

---

Domnevna žrtev spolnih zlorab ima pravico do cerkvenega sodnega postopka

Slovenska škofovska konferenca je prejela več vprašanj medijev glede domnevne dolžnosti Cerkve, da civilnim oblastem prijavi sum kaznivega dejanja spolne zlorabe tudi v primeru, ko žrtev tega izrecno ne želi. V ta namen posredujemo medijem in zainteresirani javnosti naslednje stališče:

Glede prijave naznanitve suma kaznivega dejanja v Cerkvi upoštevamo državno zakonodajo (kazenska materialna in procesna zakonodaja ter zakon s področja preprečevanja nasilja v družini). Slovenska zakonodaja glede naznanitve suma spolne zlorabe zoper spolno nedotakljivost otrok predvideva, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje (prvi odstavek 145. člena Zakona o kazenskem postopku). Zakonodaja nadalje določa, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 146. člena Zakona o kazenskem postopku). Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je kaznivo dejanje v primeru vedenja za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je kaznivo dejanje tudi v primeru vedenja, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije (prvi odstavek 281. člena Kazenskega zakonika). Vendar se ne kaznuje za opustitev ovadbe, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca (tretji odstavek 281. člena Kazenskega zakonika). Za kazniva dejanja spolne zlorabe slabotnih oseb (172. člen Kazenskega zakonika); spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let (173. člen Kazenskega zakonika) in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen Kazenskega zakonika) je praviloma predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Ob tem pa slovenska zakonodaja tudi določa, da so organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje v družini, dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakon zahteva, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja v družini. (6. Člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini).

Na osnovi slovenske zakonodaje smo na SŠK mnenja, da sestavni deli Katoliške cerkve upoštevajoč slovensko zakonodajo niso dolžni v vsakem primeru prijaviti suma kaznivega dejanja še zlasti tam, kjer domnevna žrtev temu izrecno nasprotuje in se ne želi javno izpostaviti ter seveda ne obstaja zakonska dolžnost prijave. Kolikor bi Cerkev prijavljala sume tovrstnih kaznivih dejanj v nasprotju s stališčem žrtve in določbami zakonodaje, potem bi se žrtve redkeje odločale za prijavo sumov spolnih zlorab. Ekspertna skupina za reševanje spolnih zlorab pri SŠK ima cerkvenopravno dolžnost, da žrtev oz. njene zakonite zastopnike seznani z možnostjo prijave pri državnih oblasteh (policija, državno tožilstvo), možnostjo začetka cerkvenega postopka ter ji zagotovi ustrezno brezplačno psihološko pomoč. Cerkev mora spoštovati odločitev domnevne žrtve oz. njenih zakonitih zastopnikov za kakšno prijavo se bodo odločili. Prav tako pa ima Cerkev dolžnost, da umakne duhovnika oz. pastoralnega delavca z župnije in ščiti njegovo dobro ime dokler na cerkvenem oz. državnem sodišču ni pravnomočno dokazano, da je kriv očitanega kaznivega dejanja. Ob tem pozivamo medije in ostalo javnost, da v takšnih primerih upoštevajo načelo, da je osumljeni nedolžen dokler se s pravnomočno odločbo ne dokaže, da je kriv očitanega dejanja.

Dr. Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK