Učenki OŠ Stročja vas v sklopu projekta Erasmus+ v Španiji

Učenki Ana Nemec in Eva Filipič ter učiteljici Nataša Rus in Daniela Škrobar, so od 24. do 28. aprila bili v Španiji na izmenjavi

Prlekija-on.net, sreda, 23. maj 2018 ob 18:38
Erasmus+ Španija

Erasmus+ Španija

Ponedeljek (23.4.2018)

Ob 2.30 zgodaj zjutraj smo se jaz, učiteljica Nataša Rus in sošolka Eva Filipič zbrale na parkirišču pred osnovno šolo, kjer nas je že čakal taksi, ki nas je odpeljal na letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Med potjo smo pobrali še učiteljico Danielo Škrobar. Po dveh urah kar zanimive vožnje smo le prispele na letališče. Med čakanjem na letalo smo pojedle zajtrk in šle na avtobus, ki nas je peljal do letala. Leteli smo približno uro in pol do letališča v Zürichu, kjer smo čakale štiri ure do naslednjega leta. V tem času smo pojedle kosilo in si kupile štiri plastenke vode, za katere smo plačale kar 20 evrov. Nato smo šle na naslednje, ta dan zadnje letalo, ki nas je pripeljalo do Madrida. To letalo mi je bilo kar všeč, saj smo dobile sendviče in še televizorje smo imele, da smo lahko spremljale vožnjo. Ko smo prispele v Madrid, smo počakale na svojo prtljago, nato pa smo šle na avtobus, ki nas je popeljal do terminala 4, kjer so nas že čakali ostali, ki so s projektom Erasmus + prav tako prišli v Španijo. Zelo dolgo smo jih iskale, a smo jih vseeno našle. Sledila je dve uri trajajoča vožnja do Arande de Duero. Tam so nas pred hotelom že pričakale učiteljice in ravnateljica ter dve učenki, s katerima smo učenci odšli v McDonald's na večerjo. Po večerji smo šli v hotel. Tako se je iztekel prvi dan.

Torek (24.5.2018)

Zjutraj sva z Evo odšle na zajtrk okoli osme ure, da sva bili pravočasno zunaj pred hotelom ob 8.45, da smo odšli v šolo. V šoli so nas vsi lepo sprejeli, pripravili pa so nam tudi nastop, na katerem so se predstavili s svojimi plesi. Sledila je malica, nato pa smo se razdelili v skupine, v katerih smo delovali v različnih delavnicah. Okoli 15.00 smo imeli kosilo. Jedli smo njihovo specialiteto oz. tipično špansko jed - rižoto s školjkami, rakci ... Po kosilu smo samo za nekaj minut odšli v hotel, potem pa nas je podžupan sprejel v občni hiši. Potem smo imeli v skupinah voden ogled mesta. Mesto so nam predstavljali kar učenci domačini. Po obhodu mesta so se nam pridružili še učitelji. Skupaj smo odšli na večerjo v restavracijo. Po večerji smo se odpravili nazaj v hotel in spat.

Sreda (25.4.2018)

Po zajtrku v hotelu smo šli v šolo, kjer nas je že na igrišču čakal avtobus, da nas odpelje v približno uro in pol oddaljeno mesto Burgos. V Burgosu smo najprej šli v stavbo Karitas, kjer nam je tamkajšnji vodič predstavil in povedal vse o Karitasu. Nato smo se odpeljali v drugo šolo, kjer smo spet imeli sprejem in malo predstavitev. Eni učenci, med njimi tudi jaz, smo na odru držali zastavo svoje države, drugi učenci pa so prebrali nekaj v svojem jeziku. Po predstavitvi smo imeli malico in skupno slikanje učencev na igrišču. Slikali smo se z dronom. Potem smo sodelovali v zelo zanimivih skupinskih športnih igrah. Nato smo se odpravili v središče mesta. Od učiteljice smo dobili zemljevid z restavracijami v mestu, da smo lahko šli na kosilo, kamor koli smo želeli. Ob določeni uri pa smo se spet zbrali, tokrat pred muzejem. V muzeju smo imeli vsak svoj ogled, saj smo lahko gledali in šli po muzeju, kakor smo želeli. Potem smo šli na avtobus in nazaj v Arando de Duero. Zvečer nas nekaj ni šlo na večerjo, saj smo bili siti še od kosila.

Četrtek (26.4.2018)

Zjutraj smo bili spet zmenjeni po zajtrku ob 8.45 pred šolo, da smo z avtobusom odšli v dve uri oddaljeno mesto Segovia. V Segovii smo si ogledali veliko tamkajšnjih znamenitosti in imeli smo voden ogled po mestu, ki nam ga je predstavila učiteljica Yolanda iz Španije. Ogledali smo si tudi grad, ob katerem smo naredili nekaj skupnih fotografij. Nato smo imeli kosilo, in sicer učenci posebej in učitelji posebej. Pri kosilu so se mi zdeli učenci iz Španije malo posebni, saj so ves čas kričali in metali stvari en v drugega, vendar smo se potem bolj zbližali in so postali kar v redu, zato smo se družili še na avtobusu do Arande. Zvečer smo imeli poslovilni ples in majhno večerjo v gostilni. Ker so bili na večerji in plesu drugi Španci kot ta dan v Segovii, smo se z njimi (ti, ki so bili v Segovii z nami) zmenili, da smo šli na bowling, a smo se ob določeni uri vrnili nazaj k baru, da smo se poslovili od učiteljev in nekaterih učencev iz Španije. Potem smo šli s starejšimi španskimi učenci malo po mestu. Sledilo je slovo. Vrnili smo se v hotel.

Petek (27.4.2018)

Zjutraj smo lahko spale dalj časa, saj smo v Madrid na letališče odšle komaj ob 11.30. Prej smo seveda pozajtrkovale. Ta dan mi ni bil preveč všeč, saj sem vedela, da se moja „španska pravljica" končuje. Dve uri trajajoča vožnja do Madrida je bila kar zanimiva, saj smo se še malo družile s Slovakinjami. Ko smo prispeli na letališče in se je avtobus že odpeljal, je Eva ugotovila, da nima telefona. Mislili smo, da so ji ga ukradli, vendar smo naslednji dan izvedeli, da je ostal na avtobusu. To ni bila edina šokantna novica ta dan, saj smo izvedele še, da ni več prostora na letalu za Švico. Kasneje smo se zmenili, da dve (Eva in učiteljica Nataša) gresta na letalo za Švico in dve (jaz in učiteljica Daniela) na letalo za Frankfurt. Nato je prišla gospa za deset minut povedat, da je tudi letalo za Frankfurt že polno in bova morali prespati v Madridu. V prvem trenutku sva bili zelo šokirani. Šli sva počakat svojo prtljago in se zmenit za jutrišnji let. Čakali sva približno uro in pol, če ne še več. Potem je prišla gospa povedat, da bi leteli za Frankfurt ob 15.35. Nama to ni bilo všeč, zato sva se z gospo zmenili, da lahko letiva kamorkoli s katerim koli letalom, samo da prideva v Slovenijo. Nato je prišla čez kakšne pol ure in povedala, da imava let ob 6.20 zjutraj v Pariz in nato v Slovenijo. To nama je bilo zelo všeč. Šli sva še v trgovino nogometnega kluba Real Madrid, da sem si lahko kaj kupila. Ko sva prišli do vrat, naju je že čakal osebni šofer, da naju je odpeljal do najinega hotela, kjer sva prespali. Ko sva vstopili, sva bili zelo navdušeni, saj je bil hotel kot iz filma. Pri večerji so nama stregli trije natakarji. Imeli sva zlato dvigalo do najine sobe ... bilo je super, pa čeprav sva morali ostati še eno nenapovedano noč.

Sobota (28.4.2018)

Zjutraj sva imeli ob 4.00 bujenje, ki sem ga naročila na recepciji. Nato sva s taksijem odšli na letališče, na recepciji pa sva dobili celo zajtrk paket, ki sva ga pojedli na letališču. In že sva bili na letalu za Pariz. Sedela sem pri zasilnih izhodih, tako da nisem nič videla, všeč pa mi je bila malica na letalu, saj smo dobili čokoladne navihančke. Po pristanku v Parizu sva morali zelo hitro poiskati in se vkrcati na drugo letalo, saj sva imeli za to samo eno uro časa. In že sva leteli v Ljubljano. Ko sva prispeli, sva morali počakati na prtljago. Dolgo časa sva čakali učiteljičino prtljago, še dlje časa pa mojo, ki je sploh ni bilo. In tako sem šla domov brez prtljage. Seveda sem to takoj prijavila in kovček dobila nazaj v ponedeljek (30. 4. 2018), in sicer dostavljenega na dom. Z učiteljico sva prišli varno domov, sicer z enodnevno zamudo, vendar mi bo tudi zaradi tega Španija ostala še dlje časa v spominu.

V Španiji mi je bilo nepozabno, saj sem si že od nekdaj zelo želela iti tja. Spoznala sem veliko prijaznih in zanimivih ljudi ter pobliže spoznala tudi njihov jezik, ki mi je zelo všeč. Njihova hrana je dobra, vendar ne tako kot slovenska, večinoma pa jedo kot mi, na primer hamburgerje, pice ... Zelo sem ponosna in vesela, da sem lahko takšno izkušnjo še enkrat doživela in se bom potrudila, da ne bo zadnjič, da sem šla v Španijo ali pa v katero koli drugo državo.

NAPISALA: Ana Nemec



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje