Območje Gornje Radgone je Sloveniji in svetu dalo veliko število znanih in priznanih ljudi različnih profilov, ki so s seboj v svet odnesli tudi ime Gornje Radgone. In v želji, da bi se jim vsaj malo oddolžili že od leta 2006 v Aleji velikih na Maistrovem trgu v Gornji Radgoni, pri cerkvi Svetega Petra in spominskega obeležja "Nikoli več" postavljajo doprsne kipe zaslužnim ljudem. In ker je mesto sejmov in penine neposredno povezano tudi s stoletnico konca 1. svetovne vojne in s tem generalom Maistrom, je ob letošnjem državnem prazniku, Dnevu Generala Maistra, pripravilo posebno slovesnost. V mestu, kjer svojih uglednih prednikov ne pozabljajo, so namreč ob tej priložnosti odkrili tudi generalov doprsni kip. Tako se je velikanom Gornje Radgone, Prlekije in Slovenije: Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Janku Šlebingerju, Antonu Kremplu, Francu Simoniču, Jožefu Veršiču, Janezu Akvili, Manku Golarju in Francetu Vebru, v Aleji velikih v Gornji Radgoni, pridružil še kip Generala Maistra.

Ob odkritju doprsnega kipa generala Rudolfa Maistra so Radgončani pripravili posebno slovesnost, katero je vodila pedagoginja in kulturnica Vera Granfol, in na kateri so pripravili tudi kulturni program. Poleg praporščakov različnih domoljubnih in veteranskih združenj in organizacij, je nastopil tudi Pihalni orkester Gornja Radgona. Za glasbena vložke sta poskrbela Urška Subašič in Valter Klemenčič, obiskovalci so slišali tudi kar nekaj recitacij, za kar so ob voditeljici Veri Granfol, poskrbeli devetošilci Nuša Wolf, Jurij Dumič in Mia Lebar. Potem, ko so prisotne pozdravili: radgonski župan Stanko Rojko, idejni vodja projekta Dušan Zagorc ter avtor doprsnega kipa generala Rudolfa Maistra, domači akademski kipar Mirko Bratuša, je bil slavnostni govornik na slovesnosti, Marjan Farič, podpredsednik Zveze društev generala Maistra. Slednji je obširno predstavil generala, njegov dosežek za Slovenijo in slovenstvo, posebej pa je poudarjal pomen domoljubja, nekoliko je ošvrknil nekatere, ki tudi dosežke Maistra in njegovih borcev zlorabijo za dnevno politiko.

Potem, ko so Farič, Rojko in Zagorc, odkrili doprsni kip generala Maistra, so se prisotni preselili v bližnji muzej Špital na kozarec rujnega in še kakšno lepo besedo, med drugim tudi: "V Sloveniji smo se rodili. V njej smo se udomili. Slovenija je naša domovina. Je topla dlan, na katero je izpisan žlahten spomin na nešteto množico mater in očetov, to je spomin na zveste prijatelje in dobre stare znance, sosede. To so znamenja, posejana po slovenski zemlji...", kot je med povabilom v Špital. dejala voditeljica Vera Granfol.

Še pred tem, v svojem nagovoru, je slavnostni govornik Marjan Farič, med drugim opomnil, da se izteka leto, v katerem se spominjamo niza prelomnih dogodkov, ki so usodno zaznamovali zgodovino slovenskega naroda. "Lansko leto je potekalo v znamenju praznovanja 500 letnice protestantizma, ki Slovencem prinese prvo tiskano knjigo v domačem, slovenskem jeziku. Izteka se Cankarjevo leto, 100 let smrti slovenskega pistelja, dramatika in politika Ivana Cankarja, nedaleč od tu v Ljutomeru smo letos obeležili 150 obletnico prvega slovenskega tabora, mineva 100 let od konca prve svetovne vojne, v prihajajočem letu bomo obeležili 100 letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Prav danes, na državni praznik, dan Rudolfa Maistra pa obeležujemo 100 letnico njegovih prizadevanj za severne slovenske meje. Dne 11. novembra 1918, torej pred 100 leti, se konča prva svetovna vojna, prva moderna vojna globalnih razsežnosti ki z nesluteno uporabo nove vojaške tehnike, za ceno 13 milijonov človeških življenj, med njimi mnogih slovenskih, pripelje do propada štirih velikih imperijev. Propade tudi Avstrooogrska, katere del so bile slovenske pokrajine", je dejal Farič, ki je spomnil na marčno liberalno - meščansko revolucijo v veliki pomladi narodov, ko so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško, zahtevali enotno Slovenijo, takrat še pod habsburško krono.

"Program Zedinjene Slovenije je dvajset let po njegovem nastanku, pred natanko 150 leti, dobil plebiscitarno podporo skozi taborsko gibanje, ki se je na Slovenskem začelo nedaleč od tod, v Ljutomeru. Tabor v Ljutomeru je prvo množično narodnopolitično zborovanje Slovencev z zahtevo po temeljnih narodovih pravicah, vključujoč uradno rabo slovenskega jezika. Leto 1918, prelomno obdobje ob koncu prve svetovne vojne, pomeni pot k dejanskemu uresničenju idej, zapisanih v programu Zedinjene Slovenije. Vendar slovensko nacionalno prebujanje, kljub propadu Avstroogrske, predvsem v Mariboru rodi nemški odpor. V zavarovanje slovenskih interesov in narodnih meja na Štajerskem tako poseže slovenski častnik, major, kasneje general Rudolf Maister...", je dejal drugi človek Zveze DGM Marjan Farič, ki je spomnil tudi na znamenite Maistrove besede, kot odgovor na nemško izjavo: "Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!"

"Dne 23. novembra 1918 je Maistru skupaj s 4.200 vojaki uspelo razorožiti nemške brambovske sile, podrejene nemškemu mestnemu svetu in Maribor vrniti Sloveniji kot delu Države SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije. Slovenske čete so nato začele s pohodom za zavarovanje slovenskih severni meja, ter pod Maistrovim poveljstvom 27. novembra 1918 zasedle kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku. Maistrova dejanja niso ostala brez odgovora! Avstrija je v prizadevanjih za zagotovitev čim boljših izhodišč za pogajanja na mirovni konferenci na narodnostno mešanih ozemljih, kot so bile Spodnja Štajerska in Koroška, posegla tudi po vojaški sili. V odgovor na Maistrovo zasedbo ozemelj ob narodnostni meji je pripravila vojaški poseg na slovenske obmejne postojanke. "Tudi tukaj v Radgoni in okolici so se odvijali boji med slovenskimi in avstrijskimi enotami. 4. februarja 1919 so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej madžarskih prostovoljcev, pod vodstvom nadporočnika Mickla, avstrijskega poveljnika nedvomno slovenskih korenin, z desetkratno premočjo napadle Radgono, ki jo je pod poveljstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja branilo 210 Maistrovcev. Slovenske enote so kljub vsemu napad odbile ter v bojih izgubile 18 vojakov, imele pa so tudi večje število ranjenih. Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz Ljutomera ter enota iz Maribora, so sovražnosti prenehale. Radgona, oz. njen desni breg tako tudi po odločitvi velikih sil na mirovni konferenci v Parizu ostane slovenska, Radgonski kot s pretežno slovenskim življem pa ostane v Avstriji" je dejal Farič, ki je spomnil, da je slovensko zgodovinopisje Maistra ponovno odkrilo šele ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, prav v času osamosvojitvenih prizadevanj Slovenije, je zaključil z besedami: "Naj živi slovenski junak Rudolf Maister, naj živi svobodna in samostojna Slovenija, naj živi bratstvo in sloga med narodi, Maistrovim borcem pa večni mir in slava!"