Dandanes, ko vedno bolj nekam hitimo, in se ljudje vse manj družimo, je vsako skupno srečanje in druženje lepo doživetje. Tako je bilo tudi ob srečanju učencev Osnovne šole Cerkvenjak, kjer so skupaj prišli tisti, ki so končali osnovno šolo pred kar 55. leti. V prostorih Turistične kmetije Breznik v Komarnici se je zbalo 25 nekdanjih sošolcev, danes sedemdesetletnih upokojencev, dedkov in babic, ki so prišli iz Slovenije, ter tudi iz Avstrije in Nemčije, saj sedaj živijo raztreseni po Sloveniji in tujini. Srečanje, ki sta ga organizirali Cilika Kovačec in Cvetka Kuri, ki sta imeli kar nekaj dela z izskanjem in obveščanjem njunih sošolcev, je minilo brez njihovih nekdanjih učiteljic, in tudi tedanjega ravnatelja Milana Nekrepa, ki tudi še živijo.

»Mnogim, vsaj tistim, ki so se srečanja udeležili, je to srečanje lepo doživetje. Ker nismo imeli glasbe, smo se lahko pogovarjali in obujali spomine na dni, ko smo gulili šolske klopi. Spomini so segali v otroško življenje, ki je bilo v tistih časih čisto drugačno kot danes. Tedaj je vsaka hiša premogla eno ali več krav, katere smo morali šolarji, preden smo šli v šolo, napasti. Spominjam se tudi, da smo, ko smo bili že nekoliko večji, morali po šoli s starejšimi okopavati poljščine na njivi. Za naloge je tedaj ostalo zelo malo časa. Ni treba posebej poudarjati, da smo otroci tedaj v šolo hodili peš, poleti pa bosi. Najhuje je bilo pozimi, ko je bil debel sneg. Spominjam se, da me je ob debelem snegu oče Henrik Lorenčič, do glavne ceste odnesel. Tedaj je bilo veliko več snega kot danes. Ko so starejši naredili tir, smo otroci v šolo hodili po nekakih snežnih hodnikih,« nam je razložila organizatorica srečanja Cilika Kovačec.