Ljutomerčani so lahko ponosni na marsikaj, med drugim na Karela Grossmana, po imenu katerega se je zdaj odvijal festival, že 15. po vrsti...Imam srečo, ali karkoli že pač, da živim v neposredni bližini rojstnega kraja pionirja slovenskega filma. Ko sem se preselila v ta prečudoviti kraj, so marsikateri zavijali z očmi in so mi rekli, da grem nekam v zabačen kraj bogu za hrbtom. Mimogrede, po selitvi iz skoraj milijonskega mesta v Ljutomer, sem že tako znižala svoje kriterije, da mi je, pravzaprav bilo čisto vseeno.

A ne ustvarjajo podobo kraja ravno ljudje, ki tam živijo? Mogoče je v Prlekiji kdo, ki ne pozna pesnika in zgodovinarja Ludvika Rudolfa iz Male Nedelje? Ali obstaja takšen, ki še ni videl posnetka Tadeja Murkoviča o tem, kako Dorček razlaga, kako se lepa deca delajo? Ravno ta Tadej je pred par leti uprizoril in sam napisal dramsko igro z naslovom »Kako je nekoč bilo pozimi«, ki je doživela velikanski uspeh. Naj vam še povem za prelepe Bioterme Mala Nedelja, ki se lahko pohvalijo z nazivom najboljšega kopališča v Sloveniji med srednjimi kopališči. Če pa smo že pri Drakovcih, rojstnem kraju Karela Grossmanna, tam zdaj živi Državni prvak v judu Narsej Lackovič. Predlani je bil najboljši športnik Občine Ljutomer. Zelo ponosna sem, da sem mu bila učiteljica športa in razredničarka in obenem sem zelo vesela, da je treniral tudi moje mlajše otroke. Upam, da se bomo še veselili njegovih novih zmag.

Otvoritev

Otvoritev in javno degustacijo vin iz tekmovalnega programa smo seveda zamudili, čakali so nas samo polne posodice ledu in sarkastični pogledi tistih srečnežev, ki so imeli v rokah ogromne kozarce z vinom. Nič hudega, saj obstaja šank! Naenkrat je bila pri nas polna miza, samo stole smo morali nekje "ukrasti", ker nas je bilo definitivno preveč (lahko bi rekla kot Rusov, čeprav smo imeli rusko - ukrajinsko - belorusko - hrvaško - slovensko - kanadsko - angleško - nemško zasedbo). Ne sliši se slabo, a ne? Govorili smo v mnogih jezikih, prevladovala je - presenetljivo - ruščina!

Začela se je predstava »Čarovnica iz Črnega lesa«. Opazila sem lepo kostumografijo in sem malo, na hipe spremljala od daleč...Celi čas smo se pogovarjali in pili vino... Dejansko je to Grossmannov Festival filma in vina in tega ne moremo zanikati. Zato brez vina nikakor ne gre. »Joj, konec je!« je rekla moja kolegica in smo vstali ter z vzklikom »Bravissimo« pozdravili nastopajoče. Predstava je najbrž bila odlična...Mogoče se bom drugič bolj posvetila kakšnemu fantastičnemu filmu ali grozljivki...Glavno je, da sem se naužila tega festivalskega vzdušja, navsezadnje smo imeli za mizo predstavnika žirije ter sem začutila utrip mesta, ki se je v teh dnevih prebudilo, kar je čudovito.

Animirani film za otroke

Vesela sem, da v času festivala vrtijo tudi animirane filme za otroke in to v ljutomerski kinodvorani, se pravi mi ni bilo treba peljati otrok v Maximus v Mursko Soboto, kupovat jim drago pokovko in Coca - colo. In takrat seveda ne morem prezreti trgovine H&M, ki se nahaja v neposredni bližini. Enostavno ne morem. Čeprav grem samo malo, poudarjam - malo pogledat, vedno prinesem ven kakšno vrečko z oblačili. Zato me je obisk kina v Soboti kar precej stane.

Kupim jim karte in skoraj doživim panični napad, ker ugotovim, da sem pozabila svoj pametni telefon doma. Po tihem sem si mislila, da bom mogoče kaj pogledala vmes, med »Neverjetno zgodbo o velikanski hruški«, ampak sem se resnično morala posvetiti temu animiranemu filmu in mu slediti. Dejansko to je bil skoraj edini film, ki sem ga gledala na festivalu. Vmes sem odšla prestavit uro na avtu, ker veste, kako je to... 
Na žalost nobeden v naši družini ni navdušen nad filmskim žanrom tega festivala in sem že skoraj obupala, ko sem nagovarjala svoje otroke in moža, da bi šli z menoj ogledat kakšen film. Škoda mi je bilo samo, da nisem mogla pogledat ruske grozljivke, ki je bila v petek in je bila presenetljivo dobra. Ta dan smo namreč bili na abrahamu.

Zadnji dan

Nobeden od otrok ni hotel iti z menoj na parado zombijev. Beseda parada se sliši veličastno in mogoče ne pove vsega bistva. Ko sem o tej paradi pripovedovala svoji sorojakinji iz Kijeva, ta si je predstavljala, da bo kakih tisoč ljudi, postavljenih v kolone kot na pravi paradi. Joj, ljubica, v Sloveniji smo, pravzaprav v Ljutomeru. In je že bil spet povod za smeh. Včasih se kar spozabiva. Mogoče se je zato tudi organizatorjem to zdelo malo pretirano, zato so parado preimenovali v zombi walk.

Kakorkoli že, moja dva mlajša imata najbrž še vedno nočne more od lanskih zombijev, zato pod nobenim pogojem: sladkorna pena, kokice, sladoled - nista hotela iti z menoj. Morala sem si sama poiskati družbo in seveda sem jo našla - naša mednarodna zasedba že spet... Po razglasitvi rezultatov za najboljše vino, ki ga je dobilo vino Kaučič, smo se morali potolažiti, seveda z vinom, našega kanadskega prijatelja, ki že deset let živi v Sloveniji in se ukvarja z vinarstvom. Nam je srčno obljubil, da bo naslednje leto spet sodeloval in absolutno zmagal. 

Pravzaprav v naših očeh je bil tako ali tako zmagovalec, ki je v času Grossmannega festivala zaprosil za roko tudi eno od mojih sorojakinj in je ta privolila v zakon z njim. A ni to zgodba s srečnim koncem? Zmaga in pol pravzaprav. Kmalu nas bo tako dosti, da bomo organizirali rusko - ukrajinski klub v Prlekiji.

O zmagovalnem indijskem filmu Tumbbad ne vem nič povedati, ker ga nisem videla, gledala sem pa zadnji film na festivalu »Ameriški nindža 2« iz leta 1985. Nisem nikoli bila privrženka takšnih filmov, zato se bom raje vzdržala komentarja.

Neznansko pa sem uživala v vsesplošnem vzdušju, ki je zapolnilo Ljutomer v teh dneh. Trg se je prebudil, na hipe celo ponorel in to je bilo veličastno! Zombiji so bili tako privlačni in širili naokrog nekakšno seksualno energijo! Da Ljutomer premore kaj takšnega! Pravzaprav so ga napolnili ljudje od drugod, domačinov ni bilo ne vem kako dosti, ampak to sploh ni pomembno. Važno je, da so se ljudje družili med seboj, se pogovarjali, spili kozarček vina in čeprav je marsikdo naslednji dan imel hudega mačka (na žalost spet sem bila jaz med njimi...) nič zato. To moramo vzeti v zakup. Moja kolegica je rekla, da je to bil najboljši Grossmannov festival doslej. Čestitke vsem organizatorjem tega festivala, ki postaja vsako leto vse bolj prepoznaven in navdušuje na tisoče ljudi! Ima posebno energijo in tega mu ne more nihče vzeti...Karizmo pravzaprav...