Mama. Toplota. Ljubezen… (nobeni mami ni treba biti brezhibna in imeti vse pod nadzorom.)

Zelo me je imela rada in še zdaj kar čutim njeno brezpogojno ljubezen. Vedno me je hvalila, bila sem za njo skoraj v vseh pogledih najboljša.

Svetlana Oletič, nedelja, 8. december 2019 ob 08:14
Mama in hči

Mama in hči

Še vedno mi ni jasno, kako je naneslo, da imam kar pet otrok... Kot punčka se nisem nikoli igrala z dojenčki in sanjarila o veliki družini, raje sem plezala po drevesih in igrala z blokovskimi fanti vse mogoče igre.

Sama sebe sploh ne vidim v vlogi prave mame, ki je nenehno za štedilnikom s predpasnikom, kuha samo zdravo hrano za otroke, bogato z železom in vitamini, njeno stanovanje pa brezhibno čisto in diši po piškotkih v pečici, zunaj pa vam takoj v oči pade lepo urejen vrt in skrbno negovane rožice. Prava mama je rahlo debelušna, z mastnimi lasmi, neurejena, ker ji zase zmanjkuje časa in se žrtvuje za svojo družino. V njeni omari ni več lepih oblačil, nosi pa raztegnjene majice in trenirke...Je čisto pozabila na make up, urejanje nohtov in frizuro...Ne hodi več v kino in na kavo s prijateljicami, šoping, razen nakupovanja špecerije, je za njo svetlobna leta daleč...

Takšna zagotovo nisem. Ko nekaj pečem, mi pogosto ne uspe, moji piškotki niso ravno za razstavo, rožice bolj pomilovanje vredne, na mojem vrtu je včasih več trave kot zelenjave. Med igro z otroki pogosto prelistam kakšno revijo, ali pogledam na svoj telefon, na sestavljanke navadno napišem številke na hrbtno stran, ker se mi ne ljubi naprezati možganov ali za igro zaposlim svojega moža, ker sama moram pač nekaj nujno postoriti v kuhinji. Če čutim potrebo, da moram iti - grem v šoping, ne glede na stanje na mojem bančnem računu, ravno tako na klepet s prijatelji. Tudi moškega spola. Mimogrede, imam doma vse kolikor toliko na svojih mestih, kosilo vedno skuhano in za otroke je poskrbljeno.

Moja mama

Moja mama...Včeraj je praznovala rojstni dan... Brezpogojno jo imam rada in v svojih mislih se nešteto krat pogovarjam z njo. Nikoli me ni prizadela, vedno je bila ponosna name in me je občudovala. Spomnim se razočaranih vzklikov svojih številnih tet ob mojih obiskih: »Joj, kam pa ti rasteš? Kje boš si potem našla kakšnega dečka!?« Mama me je vedno ob tem pomirjala in mi nikoli ni dajala kompleksa manjvrednosti, ravno obratno. Drage moje tete, vam pa bi povedala, da sem zrasla, koliko sem zrasla, in težav s pridobivanjem fantov nikoli nisem imela.

V uporniških najstniških letih mi je stala ob strani. Vedno. V dobrem in slabem. Čeprav se pogosto ni strinjala z menoj. Ne z mojim načinom oblačenja, ne z mojim fantom oziroma njegovim odnosom do mene...

Mogoče do nje gojim takšna čustva, ker sem se že pri dvanajstih letih odselila od doma in sva se zelo redko videvali. Kako mi je to sploh dovolila? Vem, da je upoštevala moje želje, mojo ljubezen do športa in mi je želela vse najboljše. Ne vem pa, če bi bila jaz tako pogumna, da bi dovolila svojim hčerkam pri dvanajstih letih oditi od doma. Že zdaj mi je bilo hudo, ko sta starejši odšli pri osemnajstih...

Na začetku sem prihajala domov enkrat tedensko, potem enkrat mesečno. Sčasoma so moji obiski postajali vse redkejši, ampak mama mi nikoli nič ni očitala. Razvajala me je kot princesko in to počne tudi zdaj, ko pridem na obisk s svojo družino. Nazadnje sem bila doma dve leti nazaj. Takrat je hudo zbolela in celi čas preživela v bolnici...

Koliko pomenijo spodbudne besede

Še vedno hranim ogromno škatlo z njenimi pismi. Skoraj v vsakem pismu mi je napisala, kako me ima rada, kako se veseli zame in za mojo družino, vedno je tudi dodala, da sem nekaj posebnega in naj ostanem takšna kot sem, ker sem čudovita. Ali ni to lepo? Dandanes tako skoparimo s prijaznimi besedami, sama sem tudi premalo pohvalim svoje otroke.

Še vedno sem ji hvaležna, ker mi je že v zgodnji mladosti pustila sami odločati, kaj bom naredila s svojim življenjem, in to počne tudi zdaj. Tudi, če čemu nasprotuje, to pove na tako prefinjen način, da ji enostavno ne morem zameriti. Marsičesa o meni ne ve. Nisem ji želela povzročati preveč skrbi. Marsikaj sem ji zamolčala, ne vem pravzaprav zakaj: ali nisem želela, da bi uničila svojo predstavo o meni ali je nisem želela obremenjevati s svojimi težavami. Mogoče pa sem se bala, da mi bo prepovedala iti po poti, ki sem si jo zamislila.

Mogoče bi se lahko malce več pogovarjala z menoj o ženskih zadevah, ampak je takrat v naši državi je bila ta tema tabu. Včasih pa smo pregrešili tudi kakšen tabu in smo barvali jajčka in pekli sladki kruh za Veliko noč. To bi nam lahko prineslo nekaj nevšečnosti, še posebej, ker je mama bila na visokem položaju v Komunistični partiji zdravstvenega doma.

Zelo sem ji hvaležna, da me je naučila ogromno ročnih spretnosti od šivanja do pletenja, ki mi vedno pridejo prav. Sama je šivala maturantske obleke in vse drugo. Niti sanja se vam ne, koliko puloverjev, kap in šalov sem spletla v svojem življenju...Za vse sorodnike, za moža in otroke. To je bilo zame svoje vrste sprostitev...Brez pletilk v rokah si nisem predstavljala gledanja televizije... Nikoli pa ni šla gledat, kako sem igrala odbojko, ampak tega ji sploh ne zamerim, ker je v naši družini bil oče pristojen za to.

Mama in hči

Spomnim se sebe v otroštvu in v mladih letih. Nisem bila problematična najstnica, rada sem se učila, brala knjige in se ukvarjala s športom. »Prosim, odnesi smeti,« mi je rekla mama. Našla sem tisoč in en izgovor, da tega ne bi naredila, čeprav na koncu itak sem. »Pojdi v trgovino po kruh,« in spet je bilo: »Zakaj pa vedno jaz? Zakaj pa sestri nič ne rečeš? »Saj imamo tudi stari kruh...« In tako dalje. Včasih se je to nadaljevalo v nedogled. V tem času bi že pet krat šla v trgovino in bi se vrnila nazaj.

Potem, ko sem že odrasla, je bilo slišati, čeprav več ne tako odločno: »Hčerka, a se ti ne zdi, da ta dečko ni zate?« »Rada ga imam in pustite me že pri miru !« Čez nekaj let bi kar dala mami prav. Ampak vseeno jo moram pohvaliti, ker se ni dosti vmešavala v moje življenje in mi je dala skoraj popolno svobodo, čeprav me je ta svoboda kar drago stala.

Zelo me je imela rada in še zdaj kar čutim njeno brezpogojno ljubezen. Vedno me je hvalila, bila sem za njo skoraj v vseh pogledih najboljša. Že pri dvanajstih letih sem imela popolno kontrolo nad svojim življenjem, pri sedemnajstih nisem bila več finančno odvisna od staršev. Sama pa svojim otrokom ne pustim takšne svobode. Nisem obsedena s kontrolo, ampak se mi zdi, da moram biti na tekočem, da sem kos njihovim težavam, da sem nenehno z njimi v stiku, predvsem s starejšimi otroki. Možno, da se motim. To bom izvedela čez nekaj let, če bom kdaj...Zagotovo pa vem, da nobeni mami ni treba biti brezhibna, pomembno je, da svojim otrokom daje toploto in ljubezen.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.