27 dni in 9 ur ali 657 ur že traja karantena...

Če ste spremljali novice, ste opazili, da na Švedskem, v Belorusiji in v Severni Koreji nimajo karantene in nobenih drastičnih ukrepov za omejitev gibanja, razen prepovedi zborovanja več kot 50 ljudi, recimo na Švedskem.

Svetlana Oletič, nedelja, 12. april 2020 ob 09:25
Sedaj sem ostala doma. Tako kot mnogi ...

Sedaj sem ostala doma. Tako kot mnogi ...

27 dni, 9 ur, 25 minut že traja karantena...

Spomnim se, kako sem bila vesela, ko smo zaključili s tekmami na Ptuju in si mislila: zdaj bom končno doma ... Z otroki. Da se z njimi igram zvečer, jim naredim večerjo in dam poljubčka za lahko noč. Da več časa preživim z njimi. Včasih sem prišla iz službe ob štirih, malo po peti uri pa sem se že peljala na Ptuj, da bi tam opravila še dva treninga, z mlajšimi deklicami in s članicami. Domov sem prišla skoraj ob desetih zvečer ...

Sedaj sem ostala doma. Tako kot mnogi ... »Dom je tam, kjer ne čutiš nobene potrebe po dokazovanju.« Michelle Obama. Kaj pa vem? Res pa je, da smo doma takšni, kakršni smo, nič se ne pretvarjamo. Če smo slabe volje, se skregamo, če smo dobre volje, se smejimo, če se nam nič ne da, se nam pač nič ne da. Ni nam treba biti v stalni pripravljenosti in vedno prijazen. Slišala sem v poročilih, da bodo v neki državi ženske dobili od vlade posebno navodilo: ne sitnarite možu doma! Kako prikladno! Da bi se izognili tisočerim sporom in morebitnim ločitvam.

Pred drugimi se vedno prikažemo v boljši luči in izgledamo nekoliko drugače. Boljše. Ugotavljamo, da to ni ravno slabo ... Ravno v tem času berem knjigo Michelle Obama »Moja zgodba«, ki je postala svetovna uspešnica. Michelle na zelo preprost in nevsiljiv način razlaga o svojem otroštvu, najstniških letih ter o življenju skupaj z Barakom Obamo, bivšim predsednikom ZDA. Nekatere povedi iz njene zgodbe bom kar vpletla v moje pripovedovanje, ker se mi zdijo zelo resnične.

Nekoč, ko sem še igrala državno prvenstvo bivše Sovjetske zveze, smo pred vsemi, tudi domačimi tekmami bili v karanteni. Imeli smo turnirski sistem. Enkrat na mesec smo odpotovale v Baku, Moskvo ali Taškent, teden dni smo bili v karanteni v hotelu. Celo v domačem mestu smo morale bivati v hotelu, da bi bile koncentrirane samo na tekme. Mamice, žene so pustile svoje otroke in moške ter šle v hotel. Zvečer pred deseto je trener hodil po sobah in nam iz televizorjev vzel ven nekakšne mehanizme, brez katerih ta ni delal. Ni nam zaupal. Takrat še ni bilo telefonov in računalnikov v takšni meri kot zdaj. Pa smo nekako preživeli.

Vsaka moja porodniška (kar štiri, čeprav imam pet otrok) je bila svoje vrste osamitev in samoizolacija, vsaj prve tri mesece. Večinoma sem bila doma v trenirki in brez make upa in šla na sprehod z vozičkom. Tako kot zdaj. Nič novega.

Če ste spremljali novice, ste opazili, da na Švedskem, v Belorusiji in v Severni Koreji nimajo karantene in nobenih drastičnih ukrepov za omejitev gibanja, razen prepovedi zborovanja več kot 50 ljudi, recimo na Švedskem. A ne izgleda to tako, kot bi tri svetovne velesile ZDA, Anglija in zahodni blok, Rusija in bivše države Sovjetske zveze ter Kitajska, Singapur, Koreja, v glavnem azijske države izbrale tri države, ki igrajo vlogo poskusnih zajčkov? Ob novi pandemiji bodo naredili statistiko in videli, kdo je na boljšem. Ali so dejansko potrebni takšni ukrepi za zajezitev virusa ali jih lahko omilimo?

Blagor tistim (med njih na srečo spadam tudi sama), ki živijo v veliki hiši, imajo ogromno parcelo in dvajset metrov do gozda ter hribčkov. Ne predstavljam si, kako bi nas sedaj sedem živelo v stanovanju v bloku!

Po novem imam spet messenger. Zaradi službe oziroma boljše komunikacije s sodelavci na drugih šolah. Spet dobivam stickerse, poljube, srčke in »nespodobna povabila«. Sploh ne gledam. In se ne vznemirjam več zaradi tega.

V Ukrajini pouk na daljavo izvaja dvajset najboljših učiteljev v živo. Učenci jih lahko spremljajo na spletu, vse predmete, in se učijo v živo. Ni slaba ideja, kajne?

Zaenkrat z učenjem na daljavo nimamo pretiranih težav. Nekako imam srečo, da se moji otroci radi učijo. Mogoče ne tako kot jaz, ampak ni jim problem se usesti in narediti vse, kar treba. Dobro vedo, da jih potem čaka kosilo in pozneje čas za igro. Za starejše učenje poteka tekom celega dneva. V živo imata predavanja od osmih do treh, kolokvije in izpite opravljata na daljavo. Posebej se mora učiti tista, ki študira biokemijo. Kako, da ne ... Rabimo strokovnjake! Nekdo mora odkriti cepivo za ta peklenski virus.

Sama pa sem se učila s takim veseljem, ki se ga ne da opisati. Točno tako, kot je napisala Michelle Obama v svoji avtobiografski zgodbi: »Učenje se mi je zdelo čarobno. Ob tem sem občutila vznemirljivo zadovoljstvo.« Ko so se moje prijateljice poljubljale s fanti in jih držale za roke med sprehodi, se mečkale v tišini dreves, sem sama reševala naloge iz fizike in se pripravljala na sprejemne za fakulteto. Želela sem študirati astrofiziko in sem bila že sprejeta, ampak so me vodilni ljudje v klubu prepričali, da sem šla na športno fakulteto. Saj je res. S tempom dva treninga dnevno, vsak mesec tedenski turnir v Novosibirsku ali v Alma-Ati, dvakrat dvajsetdnevne priprave na leto na morski obali plus nenehna potovanja v tujino se ne bi mogla dovolj posvetiti študiju.

Nekako se mi dozdeva, da bodo starši po neuspelih poskusih igranja učiteljskih vlog na splošno začeli bolj spoštovati učiteljski poklic. Ugotovili bodo, da je prekleto težko že par svojih otrok spodbujati in motivirati za učenje, učitelji pa se morajo spopadat s kar dvajsetimi učenci z različnimi karakterji, različnimi umskimi sposobnostmi in včasih tudi vedenjskimi motnjami.

Ne sekiram se več za nič. Včeraj smo imeli videokonferenco vseh učiteljev športa v Sloveniji, kar sto se nas je prijavilo. Nekateri so bili zelo zaskrbljeni. Kako bomo v tem času organizirali športne dni? Kako bomo izvedeli raziskave športno-vzgojnega kartona? Kako bomo ocenjevali učence? Pač ne bomo imeli teh dni in eno leto pač ne bomo prikazali rezultatov. Ocene pa sploh ne predstavljajo nobenih težav. Saj dobimo od učencev povratno informacijo, kako delajo. Na podlagi tega jih lahko ocenimo. To ni takšen globalni problem. Obstajajo večji izzivi in večji problemi.

Še teden dni pred karanteno sem imela občutek nelagodja, strah me je bilo, skrbelo me je, sekirala sem se ... Sedaj imam občutek, da bo vse dobro. Da se bomo izvlekli. »Neuspeh je občutek, že preden postane dejanski rezultat.« Če dejansko hočemo preživeti, nam ne ostane nič drugega, kot misliti pozitivno in verjeti v najboljše, kajne?