Agnes Kojc prihaja iz Jurovskega Dola. V rokah že ima diplomo iz slovenščine in prevodoslovnih študij angleščine, trenutno pa je študentka magistrskega študija prevajanja in tolmačenja angleščine na Filozofski fakulteti v Mariboru. »Že štiri leta sem tudi študentska funkcionarka, obenem pa sodelujem v prvi slovenski univerzitetni župniji v Mariboru, kjer se ob sredah srečujemo pri študentskih mašah, hodimo na izlete, veliko debatiramo.« razloži Agnes.

Agnes se je rodila s cerebralno paralizo.»A moj duh ni na vozičku.« doda z nasmehom. V srednji šoli sta jo starša vozila v šolo in iz nje, med študijem pa ji pripada koriščenje študentskega kombija. »Kupili pa smo tudi že avto, ki še čaka na predelavo, da se bom, s pomočjo asistentov, lahko vozila naokoli. Žal so moji refleksi prešibki, da bi lahko sama opravila tudi vozniški izpit.«

Prosti čas že od otroštva najraje nameni pisanju. »Prvo pravljico sem napisala pri 4 letih. Pripovedovala je o princeski. Napisala pa sem jo na trši papir, jo ilustrirala in tako oblikovala svojo prvo knjigo.« V srednji šoli pa je pričela s pisanjem fantazijskega romana, ki je do danes doživel že peto preobrazbo. »Tudi romantike ne manjka v njem.«

Za kratko zgodbo »Eksistenca pisatelja in (ne) navdih« pa je letos prejela tudi literarno nagrado za najboljšo kratko zgodbo Energheia v Italiji. »Mojo zgodbo so prevedli tudi v italijanščino, zmagala pa sem v slovenski konkurenci.« V Italiji so nagrade v Materi, v okrnjeni obliki, že podelili v začetku septembra, Agnes pa jo bodo slovesno izročili 20. novembra, ob dnevu njene fakultete, v sodelovanju z organizatorjem natečaja in slovenskim veleposlaništvom v Rimu.

Predstavlja tudi svojo poezijo

Odkar pomni pa tudi pesni. Pripravila je že tri literarne večere, enega izmed njih je gostila Knjižnica Lenart, lani pa je svojo poezijo predstavila ob krajevnem prazniku v Voličini. Njene verze pa smo leta 2018 lahko slišali tudi v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. Agnes pa ob vsem tem zelo rada tudi bere. »Profesorica Jožica Čeh me je navdušila za branje Cankarja, pa Jane Austen, sicer pa, kakor rad poudari profesor Štuhec, je potrebno slediti tudi novostim, tako, da ne morem mimo Nicholasa Sparksa, Paula Coelha, Elizabeth Gilbert.«

Za potrebe hipoterapije ima doma konja. »Pika je kobila, Pupa je šetlandska mala ponijka. Sicer pa imamo doma še mini koze, pa morskega prašička, psičko, mačke, kokoške. Živali in naravo imamo radi vsi v naši družini.«

Pa tudi sicer je Agnes zelo dinamična, meni, da ji ravno preizkušnje dajejo globino, kar se pozna v njenem literarnem ustvarjanju, preko katerega lahko izrazi sebe in odslika družbo ter sliši iz njenega glasu, ki ima zven zrelosti in moči.

»Poskusi, ne glede na vse bodi zjutraj zadovoljen, že samo lepo vreme, je lahko odličen razlog za veselje.« razloži Agnes, ki to spodbudo polaga na srce tudi našim bralcem.

Foto: arhiv Agnes Kojc