Dvajseta Ljutomerska vinska kraljica Tina Pregrad je krono, ki jo je zaradi obdobja korone nosila kar tri leta, predala svoji naslednici Martini XXI. Društvo vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer je tako pred polno dvorano Dvorca Jeruzalem za obdobje dveh let okronalo novo vinsko kraljico Sandro Kaučič.

Slavnostni dogodek je še posebej pozlatila prisotnost Slovenskega vinskega kraljestva, predajo krone je namreč spremljalo devet vinskih kraljic od mariborske in malonedeljske do kraljice terana, metliške črnine in kraljice Radgonsko-Kapelskih goric. Tam sta bila tudi kogovski vinski kralj in kralj Jeruzalemsko - Ormoških goric.

Zbrane je poleg Tine Pregrad in nove kraljice Sandre Kaučič nagovoril tudi predsednik Društva vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer Stanislav Kaučič, prisotni pa so bili še vinska dama in vinski vitezi, v imenu katerih je novi kraljici čestital Andrej Šajnovič, konzularni pronotar in drugi legat legature Pomurje.

Nova vinska kraljica Sandra Kaučič prihaja iz vinogradniške družine Kaučič iz Gresovščaka. Ljubezen do vinograda, vinogradništva in prleške žlahtne kapljice ji je bila položena v zibelko, z leti pa je, kot je povedala, postala tudi vidni del verige del, ki vsako leto spremljajo vinogradnika. Sandra se 13 let ukvarja tudi s streljanjem, je članica Strelskega društva Ljutomer mesto. Poklicno je vzgojiteljica v Vrtcu Ljutomer, otroke pa, kot pravi, naravnost obožuje.

Kronanje sta protokolarno izvedla podpredsednik Društva vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer Robert Ozmec in občinski svetnik občine Ljutomer Janko Špindler. Po svečani zaprisegi je ljutomerska vinska kraljica Martina XXI. z zbrano družbo tudi nazdravila s svojim vinom, z Renskim rizlingom iz domače kleti Vinoreja Kaučič.

Posebej zanimivo, pristno prleško razmišljanje je kronanju namenil tudi občinski svetnik Občine Ljutomer Dejan Karba, ki je prisotne spomnil na še enega velikega Prleka, na Alojza Grnjaka.

Nagovor Dejana Karba:

Spoštovani Martini XXI.!

Po letniku je bil devetindvajščak. Ko sva se takrat, pred leti, pri maši, srečala zadnjič, mi je nekam mrzló stisnil roko. Le pogled je imel tak kot zmeraj: direkten, globok.

Takšen je bil njegov pogled, da sem ga takrat, ko sem ga srečal prvič, v zanosu ponosa ponesel v svoje mlado življenje kot neki mili dotik arhaičnega, našega, prleškega, pristnega. Majhen mož, veliki Prlek, preprost človek, rojen med trtami, kjer se je nekoč kopalo z velikimi goričkimi motikami.

Še neujete v kilometre napetih žic med betonskimi in plehnatimi sohami so po obronkih Jeruzalema trte v njegovih časih rasle zgolj z rafijo privezane ob žilave nerodove kole. Gosta temnozelena trava se je kosila s kosami, plelo in štucalo se je na roke, špricalo z metlami in pozneje z ročnimi bakrenimi »pütami«.

Alojz Grnjak je težaška opravila jemal kot sveti gral prleškosti in kot izvir zdravja, ki ga je skozi robati karakter goričkega človeka vestno zapisoval v svoj spomin, ki je hitro prerasel sublimnost ter se populariziral v viže in prek njih med mnoge ljudi po Jugoslaviji in Avstriji.
Lujzekov ansambel je bil prvi v teh koncih, mi je enkrat kar med mašo, kjer sva obrnjena stran od župnikove pridige razvijala svojo besedo, povedal solznih oči. Prvi, ki je dobil vabilo Jugotona, da naj pridejo snemat LP ploščo. Lujzek mi je povedal, da so potem šli snemat v Zagreb. Šli so na prvo. Brez posebej za snemanje organiziranih vaj, brez kakršnih koli priprav. Vzeli so dopust in vsak svoj inštrument ter se opravili v Zagreb beli grad.

Nekaj Grnjakovih plošč sem našel med rečmi, ki jih je za seboj pustil moj ded, dve zgoščenki mi je enkrat k maši, kamor je vedno prišel v vinsko rdečem rekelcu, prinesel Lujzek. Njegova besedila ob plehnati spremljavi benda, mestoma okitena še z muziciranjem v šestdesetih letih izjemno uspešnega ljutomerskega kvarteta Marles, so preprosta. Življenjska in brez velike filozofije.

Tone Pavček je v Upočasnitve zapisal, da »...hitro hitijo hijene ur za upehanim plenom. Stoj in miruj. Vidiš, nebo stoji nepremično nad tabo, drevo stoji pokončno, ponosno na mestu, le ti tečeš med njima in v hipu pretečeš pot od sebe otroka do sebe starca. Upočásni vendar korak, romar, pusti mrhovinarjem plen ...«

Točno to je vedel Alojz Grnjak, točno to je živel: vedel je stati pri miru, vedel je videti. Živel je življenje, ne njegovega instantnega približka.
Gotovo za Pavčkove besede Lujzek v tuzemlju ni slišal, tudi prebrati jih ni imel kje. A v vesoljnosti biti sta Pavček in Grnjak, velika moža, zagotovo velika pajdaša. Ker sta oba taka, da sta ljudem lahko svetál zgled in tista zvezda, ki se ne utrne in ki človeka ne potegne med trnje!

Nista se ukvarjala z nepomembnostmi, premišljevala sta, vsak po svoje, svete resnice. Brez navlak institucionalizirane religije sta bila Božja izbranca, bila sta njegova sogovornika. Eden z visoko slovenščino, drugi z organsko, pesnato prleščino.

Jesenjenje, ki se po Prleškem v spremstvu žoltega sonca vsako leto sprehaja med orumenelimi trtami nad zlatorjavimi bukvami, hrasti, nérodi in kostanji, je vsakoletna Lujzekova mašna zadušnica in lansko vince, ki se je tukaj, po jeruzalemskih kletéh, do danes že docela oteplo mladoletnosti, naj bo tudi to leto spomin na njegovo in našo, Prleško neupogljivost.

Zadnja leta nam trta poganja v nemogočih razmerah, a kljub temu dozori in zadiši v dišečo, mogočno pijačo. Ki ni za šibke in ki slabičem ne prija!

Draga kraljica Martina, že 21. po vrsti, zapomni si to: vino ni za šibke, slabičem pa ne prija.

Bodi ponosna Prlečka v vse bolj zmešanem svetu. Stoj trdno, misli iskreno, govori preprosto, deluj preudarno. Bodi trmasta in neupogljiva, bodi glasni glasnik te nezarenske moči, ki so jo ponižno in skromno vse od tistikrat do danes prenesli naši močni, spoštovani in dragi nam predniki.

Društvo vinogradnikov in prijateljev vina ti bo vselej in z vsem, kar premore stalo ob strani. Kot ti bomo tudi mi, ki smo danes tukaj zgolj zaradi tebe in, če naj ponovim za Grnjakovim Lujzekom: »Či keri mi toga ne vervle, pr´moji veri je istina to.«

Na eno samo zdravje, Kraljica Martina XXI, kraljuj v miru.

Foto: Nuša Špindler