Dominik Štrakl: Sistem danes prepogosto kaznuje delo in normalizira nepravičnost

Dominik Štrakl je koordinator in svetovalec slovenske delegacije evropskih poslancev SDS v Evropskem parlamentu v Bruslju in nekdanji predsednik Slovenske demokratske mladine (SDM). Prihaja iz Prlekije, natančneje iz Bunčan. Čeprav je poklicno vpet v evropsko politiko, ostaja tesno povezan z domačim okoljem in dogajanjem v Sloveniji. V pogovoru razmišlja o svojem delu, pogledih na aktualno družbeno in politično dogajanje ter o prihodnosti Slovenije, s posebnim poudarkom na razvoju regij in podeželja.

Kako danes, z distance, gledate na domače okolje in Prlekijo? Jo pogrešate?

Prlekijo zelo pogrešam. Ne gre le za kraje, ampak predvsem za ljudi in občutek domačnosti, ki ga v večjem mestu pogosto izgubiš. Ko si v tujini, kjer se vsak dan srečuješ z velikimi temami in abstraktnimi politikami, še bolj ceniš preprostost in iskrenost domačega okolja. Prlekija, naši kraji me prizemljujejo in mi dajejo perspektivo. Ko pridem domov, hitro vidiš, kaj ljudi dejansko skrbi, ali bodo imeli dostop do zdravnika, ali bodo mladi ostali doma, ali se splača delati in ostati v manjšem kraju. To so vprašanja, ki jih politika prepogosto spregleda.

Delate v Evropskem parlamentu. Kaj konkretno to pomeni in kako se evropske odločitve poznajo v Sloveniji in v manjših regijah?

V Evropskem parlamentu koordiniram delo skupine evropskih poslancev, kar pomeni, da aktivno sodelujem pri usklajevanju zakonodajnih predlogov, političnih stališč in glasovanj. To je delo v ozadju, ki pogosto ni vidno javnosti, a ima velik vpliv na končne odločitve. Velik del tega procesa je tehničen in zahteven, vendar so posledice zelo konkretne. Evropska pravila se pogosto sprejemajo po načelu »ena rešitev za vse«, kar pa v praksi ne deluje enako v vseh državah. Kar je morda primerno za velike in bogate članice, je lahko za Slovenijo ali za manj razvite regije, kot je Prlekija, nesorazmerno breme. To se jasno vidi na področjih kmetijstva, okoljskih zahtev ali energetike, kjer manjši kmetje, obrtniki in podjetniki najhitreje občutijo posledice odločitev, pri katerih lokalne posebnosti niso dovolj upoštevane.

Kako iz Bruslja vidite stanje v Sloveniji danes?

Ko Slovenijo opazuješ z določene distance, se le še konkretneje pokaže, da država že nekaj časa nima jasne razvojne smeri. Namesto dolgoročnih, premišljenih rešitev se politika preveč ukvarja sama s seboj, z ideološkimi vprašanji, dnevnopolitičnimi spori in ohranjanjem lastnih pozicij. Medtem pa se ključni problemi ne rešujejo, temveč se poglabljajo.

Posebej zaskrbljujoč se mi zdi občutek nepravičnosti, ki se je v družbi močno razširil. Vedno več ljudi ima občutek, in žal tudi upravičeno, da so tisti, ki delajo, ustvarjajo in nosijo breme sistema, kaznovani z vedno večjimi obremenitvami. Hkrati pa sistem vse bolj nagrajuje neaktivnost in odvisnost od države. Namesto da bi ljudi spodbujali k odgovornosti, delu in samostojnosti, se ustvarja okolje, ki ljudi veže na socialne transferje in ugodnosti. To ni zdrava socialna politika, ampak napačna pot, ki so jo tlakovali tako aktualna leva politika kot tudi njihovi predhodniki v obliki vedno novih obrazov.

To neravnovesje se odraža tudi na drugih področjih. Zdravstvo je pod vse večjim pritiskom, čakalne dobe se podaljšujejo, strokovni kadri odhajajo. Mladi vse težje pridejo do stanovanja in stabilne prihodnosti, podjetniki in obrtniki pa se soočajo z birokracijo, višjimi davki in negotovimi pravili igre. Ob tem se vse pogosteje pojavlja občutek, da sistem v praksi včasih več pozornosti in prilagoditev namenja tujcem kot pa lastnim državljanom, ki v ta sistem leta vplačujejo in ga nosijo na svojih ramenih. To ustvarja dodatno nezaupanje in občutek, da se osnovno načelo pravičnosti izgublja.

Če povzamem: Slovenija ne trpi pomanjkanja znanja, delavnih ljudi ali potenciala. Trpi pa zaradi sistema, ki poštenost prepogosto kaznuje in nepravičnost normalizira. Če želimo dolgoročno stabilno in uspešno državo, bo treba to logiko obrniti in v središče družbenih odločitev ponovno postaviti delo, odgovornost in zdravo pamet.

Leta 2022 ste kandidirali za poslanca s sporočilom, da si Prlekija zasluži močan glas v slovenski politiki. Ga po vašem mnenju danes ima?

Menim, da naši prleški kraji danes žal nimajo tistega močnega in prepoznavnega glasu, ki bi ga potrebovali v slovenski politiki. Prav to je bil tudi eden ključnih razlogov, zakaj sem se leta 2022 odločil za kandidaturo – verjel sem in še vedno verjamem, da si naši kraji zaslužijo resno, vsebinsko in vztrajno zastopanje svojih interesov.

To je še toliko bolj zaskrbljujoče, ker iz naših krajev prihaja celo podpredsednica največje vladajoče koalicijske stranke, gospa Žibrat. A ta funkcija sama po sebi še ne pomeni zastopanja interesov okolja, iz katerega nekdo prihaja. Po mojem mnenju so se njene politične prioritete v tem mandatu očitno usmerile drugam, medtem ko konkretni izzivi Prlekije, kot so razvoj podeželja, infrastruktura, dostopnost storitev in priložnosti za mlade, ostajajo v ozadju.

Naši kraji ne potrebujejo zgolj simbolne prisotnosti v Ljubljani, ampak jasno, dosledno in vsebinsko zastopanje. Glas, ki bo znal lokalne potrebe pretvoriti v konkretne državne odločitve.

Kot Prlek, ki je poklicno vpet v evropsko politiko, vidim, kako pomembno je, da ima vsaka regija jasen glas in sogovornike, ki razumejo njen vsakdan. Prepričan sem, da si Prlekija takšen glas zasluži. Glas, ki bo izhajal iz domačega okolja in bo znal povezovati lokalne potrebe z odločitvami na državni in širši ravni.

Posebej ste kritični do odnosa aktualne politike do regij. Zakaj?

Ker se razvoj že leta preveč osredotoča na prestolnico in vedno večjo centralizacijo države. Če pogledaš stanje infrastrukture, javnih storitev ali dostopnosti zdravstva, hitro vidiš razlike med Ljubljano in ostalimi deli države. V Pomurju se to kaže v slabši prometni povezanosti, zapiranju storitev in pomanjkanju delovnih priložnosti. O decentralizaciji se veliko govori, a se v praksi le malo spremeni. Brez resnega pristopa k razvoju regij bomo še naprej izgubljali ljudi in potencial, ki ga imamo.

Kako vidite prihodnost – osebno in za Slovenijo?

Verjamem, da ima Slovenija vse možnosti za uspeh. Imamo znanje, delovne ljudi, močne lokalne skupnosti in dobro izhodišče. Ključno pa je, da se vrnemo k politiki zdrave pameti, k odločanju, ki temelji na odgovornosti, dolgoročnem razmisleku in spoštovanju ljudi, ki to državo vsak dan nosijo na svojih ramenih.

Osebno želim ostati dejaven tam, kjer lahko s svojim znanjem in izkušnjami največ prispevam. Delo v evropskem okolju mi je dalo širši pogled in potrdilo, da se tudi majhna država lahko uspešno postavi zase, če ve, kaj hoče in če zna povezovati različne ravni odločanja. Ta izkušnja mi daje dodatno motivacijo in vero, da se stvari da spreminjati, a le, če imamo jasno smer in dovolj poguma za spremembe.

Za Slovenijo si želim prihodnosti, v kateri politika ne bo sama sebi namen, ampak orodje v službi ljudi. Države, kjer se spoštuje delo, kjer se ceni podjetnost in kjer regije niso obravnavane kot obrobje, temveč kot enakovreden in nujen del celote. Prepričan sem, da lahko svoj potencial bistveno bolje izkoristimo, če bomo znali povezovati lokalno znanje, nacionalne odločitve in evropske priložnosti. Verjamem, da lahko Slovenija izkoristi svoj potencial takrat, ko v središče odločitev postavimo ljudi, ki tukaj živijo, delajo in gradijo prihodnost in ko znamo najprej poskrbeti za lastno državo.

Pogovor je opravila Kristina Hacin.