Amaterski športni klubi: kaj skupnosti pridobijo z lokalnim športom

Nekdo mi je pred kratkim povedal podatek, ki me je presenetil. V Sloveniji deluje več kot dva tisoč štiristo registriranih športnih društev, večino vodijo ljudje brez plačila, samo zato ker jim ni vseeno za igrišče za vogalom. Zgodba o tem, kaj taka društva v resnici prinesejo manjšemu kraju.

Več kot le nogomet na travniku

Po zadnjih javno dostopnih podatkih je v Sloveniji registriranih 2.426 športnih društev, največ jih najdemo v osrednjem delu države okoli Ljubljane. Število ni stalno, vsako leto nastane še nekaj novih, navadno tam, kjer skupina staršev ali nekdanjih igralcev sklene, da otroci v kraju potrebujejo prostor za trening. Sam šport je pri tem pogosto le izgovor za nekaj večjega.

Presenetljivo je, da najstarejša še delujoča društva sploh niso nogometna. Dve od treh najstarejših sta balinarski, ustanovljeni leta 1963, in po neuradnih podatkih obdržita člane dlje kot katerikoli drug šport pri nas. Po večernem treningu se ekipa razide vsak po svoje, eden vzame knjigo, drugi preizkusi srečo na bizzocasino-sloven.com, tretji preprosto zaspi pred televizijo. Tak zaključek dneva ni nič nenavadnega v manjšem kraju.

Ravno ta vsakdanjost naredi razliko. Klub ni le urnik treningov, je tudi prostor, kamor se ljudje vračajo iz tedna v teden, ne glede na rezultat zadnje tekme.

Kdo dejansko vodi te klube

Od zunaj zgleda vodenje društva kot občasno deljenje dresov in rezervacija igrišča. V resnici gre za delo, ki traja vse leto, tudi takrat, ko sezona že zdavnaj mine, in ga nihče ne plača. Predsednik manjšega kluba pogosto hkrati opravlja vlogo trenerja, voznika in računovodje.

Tipičen teden v takem društvu zna vključevati tole:

• Trener pride na vajo po redni službi, brez vsakega plačila, samo ker mu je do tega.
• Starši vozijo otroke na tekme ob vikendih, pogosto po vsej državi in na lastne stroške.
• Predsednik zvečer, ko otroci že spijo, sestavlja letno poročilo za AJPES.
• Donacija lokalne gostilne ali trgovine pokrije majice in pijačo za zaključni turnir.

Brez teh ljudi bi marsikatero igrišče ostalo prazno že po prvi sezoni. Vprašajte kateregakoli trenerja v manjšem kraju, koliko ur na teden nameni klubu, in odgovor vas bo verjetno presenetil.

Zakaj mestni ljudje presenetijo statistiko

Navadno velja, da so manjši kraji tisti, kjer ljudje bolj zagnano pomagajo pri športu, mestno življenje pa naj bi bilo bolj anonimno. Evropski statistični urad je leta 2022 preveril, ali to drži, in ugotovil, da v Sloveniji velja ravno obratno.

Slovenija je skupaj z Grčijo in Bolgarijo ena od samo treh članic EU, kjer je delež prebivalcev mest, vključenih v prostovoljne športne dejavnosti, višji kot delež na podeželju ali v manjših naseljih. Zanimivo, kajne? Po eni starejši evropski raziskavi o prostovoljstvu v športu naj bi tudi celoten delež prostovoljcev v Sloveniji presegal evropsko povprečje, ki znaša okoli sedem odstotkov, čeprav se natančna številka razlikuje glede na vir.

Manjši kraj od tega dobi precej oprijemljivo korist:

1. Otroci dobijo varen prostor po šoli, namesto da bi popoldne presedeli sami doma.
2. Starejši člani ostanejo del skupnosti tudi, ko tekmovalno kariero že zdavnaj končajo.
3. Lokalna gostilna ali trgovina pridobi redne goste ob vsakem domačem turnirju.
4. Skupnost dobi razlog za druženje, ki nima zveze ne s prazniki ne s pogrebi.

Letni sestanek manjšega kluba navadno poteka v isti gostilni, kjer se igralci sicer dobivajo po tekmah. Med razpravo o proračunu za naslednjo sezono marsikdo med čakanjem na svojo točko dnevnega reda preveri telefon, morda odpre Bizzo casino Slovenija, morda samo novice. Taka mešanica resnega in sproščenega je v majhnih krajih povsem običajna.

Realnost amaterskega športa

Beseda 'amaterski' pri nas pogosto pomeni nekaj povsem konkretnega, in sicer, da plačaš sam. V Sloveniji je registriranih okoli 50.000 športnikov, brezplačen zdravniški pregled pa jim zakon zagotavlja le, če sodijo med približno 8.000 kategoriziranih oziroma vrhunskih športnikov. Vsi drugi si pregled poravnajo iz lastnega žepa ali ga plača klub, kar pri manjšem društvu pomeni eno majico manj za naslednjo sezono.

Stroški se s tem še ne končajo.

1. Letna članarina, ki redko presega petdeset evrov, a se pri družini s tremi otroki hitro sešteje.
2. Gorivo za vožnjo na tekme, ki ga starši plačajo brez kakršnegakoli povračila.
3. Oprema in dresi, ki jih klub le redko krije v celoti.
4. Zdravniški pregled, ki si ga rekreativni športnik plača sam, če ni med kategoriziranimi.

Pošteno? Morda ne povsem. Ampak ravno ta vztrajnost kljub stroškom drži manjše klube pri življenju, sezono za sezono.