Cerkev - manipulant. Mafija. Mimika. Muke.

Nadaljujemo z objavo dela, ki se ukvarja s kritiko aktualnih razmer

Helena Srnec, nedelja, 9. december 2012 ob 22:461
Cerkev - manipulant. Mafija. Mimika. Muke.

Cerkev - manipulant. Mafija. Mimika. Muke.

Nadaljujemo z objavo dela, ki se ukvarja s kritiko aktualnih razmer, ki bo marsikateremu bralcu ob še tako perečih vprašanjih izvabila nasmešek na obraz in morebitno preizpraševanje dosedanjih osebnih verovanj ter lastnega udejstvovanja pri boljših iztočnicah za življenje.

O vseh problemih sodobnega sveta se bosta med seboj razgovarjala glavni junak Orisovič (akter; iskalec, pomočnik; plešast, ima rjav klobuk in jezne brčice, ki skačejo po svoje) in Borova Vrana (prijateljica, vodnica. Spremlja ga na poti. Med njima se skljuje prijateljstvo življenja).

Čustveni kanibalizem med ljudmi
Čustveni kanibalizem med ljudmi

II. del

Cerkev - manipulant. Mafija. Mimika. Muke.

Orisovič je z velikim veseljem prebiral pisma svojih občudovalcev. Vsak dan jih je prispelo na stotine. Videti je bilo, da Slovenija le ni tako majhna in neznana. Vsaj kaj se tegob tiče. Te so tukaj in spremljajo ljudstvo na vsakem, še tako ne-hotenem koraku.

Eni so se mu v pismih zahvaljevali, drugi so ga prosili njegove pomoči. Tretji so ga hoteli samo pozdraviti... Tega vrlega človeka.

Katerim se je le lahko, oziroma še boljše, katera pisma so ga pritegnila, malenkostno premaknila njegovo srčiko, na tista se je tudi odzval. Odzival se je torej s pomočjo intuicije. Ta dar je spoznal na svojem romanju v deželo Jutrovo. Spoznal je magijo čutenja.

In zaradi tega, ga je bolela bolečina naroda. Ni razumel, kako lahko pride do takšnega dvostranskega reza - lepota narave, naša najlepša dediščina, ter na drugi strani takšno veliko nezadovoljstvo med ljudmi. Hotel jih je rešiti, ali jim vsaj olajšati življenje. Jim pregnati težke dneve, jih oviti s puhom veselja. Jim pokazati kakšno novo pot.

In zmerom je imel čas za pogovor. Vzel si ga je. Odtrgal je del svojega, da je pomagal drugemu. Vrlina.

Večkrat je tiho ponovil sam pri sebi, zdaj že nekako iz navade, a je bilo namenjeno tudi drugim, da s tem, ko te gonijo do konca, uničujejo tvoj emocionalni balans.

Imel je prav. Ljudstvo goni cerkev. Naše hlapce. In posledično je sklenjen tudi krog z mafijo, krog z drogami (heroin), krog s prostitucijo, krog s pedofilijo, krog z enostavno, sprijenimi stvarmi, še posebej za ljudi, kot so to božji poslanci.

Oni, edina prava avtoriteta, a če pogledamo s čistimi lečami, spoznamo, da gre za krivo sliko svetega. Gre za kič. Za prikrito vsiljeno manipulacijo.

Diskvalificirani bi morali biti iz igre čutnega življenja.

Pri enem pismu ga je pritegnila posebnost, ki ga je ločila od drugih pisem. To je vsebovalo le dva kratka stavka. Ženska ga je rotila, da jo pride pozdravit in ji pomagat glede ene „zadeve". Zadeve v narekovajih. V cerkvi. V hiši miru in božje ljubezni. In to je bilo tudi vse, kaj je bilo napisanega.

Orisovič se je počohal ob branju tega pisma po svoji bradi in to mu je bilo pravo znamenje, da se najprej loti te zadeve. Da je napočil pravi čas. Za to zadevo.

Orisovič: "Hmmm... Tej ženski pa bom pomagal. Pri tisti zadevi. Moram jo poiskati, da mi pove celotno zgodbo. Da vidim. In posledično premislim. Hmmm... "Se ves čas gleda in opazuje v ogledalu.

Spet pred seboj razgrne že oguljen zemljevid in išče poti, ki so blizu kraju, prebranem s poštne znamke. Drugih tehnoloških zmogljivosti se naš vrli junak, namreč ni posluževal. Ni mu bilo treba. Sam sebi je bil zadosten kompas.

Orisovič: "Aha, aha"," "in povleče s svinčnikom, zapre oči in trikrat zapored v mislih, izgovori ime kraja. In se nasmehne. Zdaj odpre oči in že stoji na potki ob gozdu. Nahaja se v bližini kraja, v katerega je namenjen.

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Sem slišala, da greš na pot. Spremljala te bom. Tudi pomagala, če me boš potreboval."

Orisovič je bil Vrane zelo vesel. Takoj je stekel do nje in jo na rahlo stisnil. Ni ji namreč hotel poškodovati krhkih kril. Vsak let skozi prostor in čas, ji je namreč skrajšal peruti za tri centimetre. Saj bi se krila regenerirala, to je v njihovi moči, vendar potem ne bi smela govoriti in sploh ne početi nič ne-živalskega.

Orisovič: "Prijateljica moja, bodi pozdravljena. Pravi čas si prišla. Odpravljam se pomagat eni ženski. Neka zadeva. Moram jo spoznati, da mi pove kaj več o tem."

Odpravila sta se proti vasi. Ženska ju je pričakala pred vrati svojega skromnega doma. Povabila ju je prijazno naprej in sedli so ob leseno mizo, na klop, prekrito s karirasto koco.

Orisovič jo je prijazno pozdravil, z rahlim priklonom, seveda: "Dober dan, sem gospod Orisovič iz Sneberj doma in Vam želim lep dan. Hmmmm..." Nekako nerodno. Okorno. "Prejel sem vaše pismo. Odzval sem se klicu in zdaj sem tukaj." Se predstavi kot kakšen super-junak. "Prosil bi vas, da mi kaj več poveste. O zadevi, saj veste. O tisti zadevi, v božjem hramu..." In pogleduje naokrog, da ga slučajno kdo ne sliši...

Vrana: "VRA VRA VRA Pozdravljeni tudi v mojem imenu." Gospa Marija se je obrnila proti govoreči Vrani in se veselo, radostno nasmehnila. Tako so vsi trije takoj vedeli, da so na pravem mestu, ob pravem času. Nobene zadrege ni bilo čutiti. Vse je bilo lepo in prav.

Gospa Marija: "Pozdravljeni gospod. Pozdravljena Vrana. Klanjam se vajini pojavi. Postavni pojavi, moram pripomniti. Veste, da, v božjem hramu se je zgodilo. Slišala sem... Videla... Na lastne oči, veste?" In prepleta prste. Dokaj živčno. "Sedela sem tiho, v klopci in molila. Zamižala sem in tukaj mi zmanjka nekega zaporednega spomina... Ali, kako bi to drugače lahko rekla? Veste, nisem šolana... Ne razumem tega dogajanja... No, tega, kar se je zgodilo. Videnje mogoče? Zdaj, zdaj se mi bo začel odvijati film. Jaz vam bom ga kar pripovedovala. Ne me motiti, ker potem dobim bolečine v glavi. Mora se odviti do konca." In se prime z obema rokama za glavo, kot da bi jo zasedla druga bitja, drugi tok dogodkov, morebiti neki drugi čas...

"Morda je bil kakšen čudež in če ne bom povedala svetu, bo ostal neznan... In do tega enostavno ne sme priti. Sama sem bila... Takrat... V božjem hramu. Tu, tukaj na bregu je cerkev." In pokaže s prstom skozi okno v zelen hrib... "Tu, tu se je vse zgodilo. Veste, obstajati morajo neka vrata... Neki kanal, skozi katerega so me sunkovito porinili... No, ne bom trdila, da je bilo res sunkovito, saj si namreč samega prehoda nikakor ne morem priklicati v spomin. Kar naenkrat sem bila v največji knjižnici. Bila je še večja kot sem si mogla kdaj zamisliti za knjižnico, da sploh lahko je. Toliko polic. Toliko knjig. Najprej sem se nekaj minut vrtela in takrat se je pojavilo pred regalom platno in se je začel odvijati film. Ta arhiv, veste, je poln vatikanskih skrivnosti. Naenkrat se pojavi množica ljudi. Črno-bela slika je bila. Vam povem, veste, bilo je pred nekaj časa. No, čas je bil tam nekje sredi konca trinajstega stoletja. Vsi so vpili, da hočejo vedeti datum konca. Pššsssst..." In previdno postavi kazalec pred usta. Pogleda na levo in desno ter šepetajoče nadaljuje: "Index Librorum Prohibitorum. Videla sem seznam prepovedanih knjig." Orisovič si od napetosti že pivna svoje potno čelo. Pazljivo gleda gospo Marijo, ona nadaljuje z rahlo sklonjeno glavo: "Preberem z naslovnice „Zvezdni glasnik" in v trenutku zagledam pred seboj Galileja. Tudi ne vem, kako sem sploh vedela, da je to on, tisti pravi, edini Galilej, ampak garantiram, veste, da je bil sveti Galilej. Hotel mi je nekaj dopovedati. Ne, da pa on na koncu ni mislil resno... Ne, da so ga prisilili... Ne razumem sicer... Le besed se spomnim..." Na hitro vskoči Borova Vrana: "VRA VRA VRA Ja, njega so imeli za krivoverca. VRA VRA VRA Prisilili so ga, da se je odrekel svojim trditvam..."

In nastane nekaj minutna tišina. Pobudo prevzame vidno šokirani in znatiželjen Orisovič ter nagovori starko: "Povejte gospa, a ste pripravljeni, da nadaljujete zgodbo? Zelo je zanimiva... Kar pripovedujete, mi je nekako znano. Hmmm... Prosim, nadaljujte. Počasi, da česa pomembnega ne izpustite. Prosim..." Utihne ter naperi na široko odprte oči, kot sova, še bolj naproti svoji gostiteljici.

Gospa Marija: "Nato... Veste, brala sem že o coprnicah, mislim čarovnicah, ampak tu so čarovnice gorele na grmadi in se smejale." In pred sabo doživi vroč, skurjen dim, vonj po ožganem mesu, v ozadju sliši smeh. "Glasne so. Režijo se pravzaprav." Se obrača in pogleduje na vse strani.

Nadaljuje s pripovedovanjem: "In okrog in okrog so stali gospodje v haljah, nekateri so imeli tudi zastrašujoče brade in vsem so se zelo svetili zobje. Kot spolirana keramika... Svetili so se njihovi obrazi... Oh, jezusna, me je spreletel mraz..." Se hitro vstane ter odleti v kuhinjo in napolni vsem trem kozarce z vodo. Tudi Vrani. Zdelo se ji je samoumevno.

Pred vsakega postavi kozarec in nadaljuje: "Naenkrat se pred mano pojavijo jezdeci. Izgledali so neustrašni in kruti bojevniki. Nisem jih mogla prešteti, ker so se prehitro premikali. Pred mano se je naenkrat odvijal ples reda siromašnih vitezov Kristusa in Salomonovega templja. Utegnila sem prebrati iz zastave, veste... Takšen sunkovit potek dogodkov, da ne morem verjeti, še zdaj... No, saj si verjamem, a še vedno tipam, tipam..." In se nasmehne. "Nato se pred mano razvije karta Cipra. Iz neba začnejo padati zlatniki." Pogleda proti nebu. "In še daljše zlate palice. Odmevati začne: evro, evro, evro. Joj, jezusna, saj si verjetno mislite, da sem zmešana ženska. Neki evri z neba, pa čarovnice na grmadi, pa jezdeci,... Oh mene, morebiti pa se mi je res par koleščkov zavrtelo v nasprotno smer, kot bi bilo potrebno... In si vse samo domišljam. Veste, že dolgo živim sama v tem kraju. Z ljudmi ne komuniciram dosti, ker se ne razumemo. Oni so v svojem svetu. Klanjajo se navideznim zlatim stebrom. Le-ti pa skrbno pazijo, da jih teptajo... Ne, ne, ne morem govoriti s takimi ljudmi. Nimamo si kaj za povedati. Še zažgali me bi... Obtožili kakšnega božjega skrunjenja. Kakšne bogokletnosti. Kakšnega hudiča..." In se obrne proti gostoma in razpelu, ki visi zadaj na steni ter se nasmehne... Razumela sta jo.

Orisovič pomirjajoče kima: "Ne, ne, gospa, jaz vam verjamem... Prosim, nadaljujte... Poznam take reči."

Gospa Marija: "In takoj za tem se pojavijo drugi in hkrati isti in pljuvajo križ. S tem zanikajo jezusa, veste? Ali pa si jaz to narobe razlagam?" In si zamišljeno še enkrat zaveže robec. "Poljubljali so mu zadnjico... Jezusu to, veste? Bogokletniki! Tega pa tudi ne odobravam, veste." In udari s pestjo ob mizo, da se Orisovič strese in Vrana zaprhuta s krili. "Peters Pence (vatikanski sklad, veste?), se veča in veča. Na to me je opozoril prav tako sveti Galilej. Še nekajkrat se je namreč prikazal, me prijel za oba komolca, ter me stresel. Spet, kot da mi hoče nekaj dopovedati... Ta del je ušel razumu."

"Neka ženska se mi je predstavila kot papežinja Joan. Zamislite si to. Ženska. Še rodila, da je. A so jo kamenjali, veste?" Zmedeno se obrne naokrog. Zazdelo se ji je, da sliši zunaj korake. "A bi kdo kavo? Čaj?" In se spet napoti proti kuhinji. Skrivnostno odpre vrhnji predal, seže globoko vanj ter privleče na plano prazen papir. Izgledal je prazen. A ko se je približala mizi, in prižgala svečo ter papir obsijala s sojem te iste dišeče sveče, se je prikazal napis: "Modo Procedendi di Causis Crimine Sollicitationes (lat.) = kako ukrepati v primerih zločinov nagovarjanja k spolnim odnosom pri spovedi; (na kar se da pritajen način, seveda). Sprijeno, vam povem. Sprijeno do konca." In odmotava zvitek. "Nune so se lizale med seboj. Nek duhovnik je eni izskočil kar tako, izpod obleke, halje, ona pa je v presenečenje razkrečila noge. Jezusna, še sram me je bilo to izgovoriti." In lička se ji obarvajo rdeče barve. "Bili so z otroki, bili so z majhnimi fantki in punčkami. V svojih svetih kutah. Izprijeno..." Sledi eno-minutna tišina.

Gospa Marija nadaljuje z izpremenjenim glasom: "A oni so jih samo rahlo izolirali od sveta. Krivce. Jih zaprli v svoj rajski vrt. Jim dali kakšno kesanje z delom. Morebiti okopavanje vrtičkov, pomoč v kuhinji, ali kaj takega... Joj, jezusna, ubogi otročki..."

In vsem trem prisotnim se spusti po ena solza iz desnega očesa. Hkrati vsi trije naenkrat: "Ubogi, otročki..."

Se nadaljuje...
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Več v Kolumne in komentarji

Svetovni dan oživljanja na Grlavi

Minil je svetovni dan oživljanja!

četrtek, 27. oktober 2022 ob 13:05
Miha Deželak nam je prinesel nagrado

Miha Deželak nam je prinesel nagrado

nedelja, 1. avgust 2021 ob 08:47