Doktorja Fausta misli tudi za današnji čas

V predprostoru knjižnice DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, se vsako sredo popoldne zbirajo članice in člani literarne sekcije, ki jo vodi in usmerja prof. Bea Baboš Logar. Poleg pogovorov o vsebinah različnih prebranih književnih delih, kot tudi o lastnem ustvarjanju, pisanju besedil in pesmi, se od časa do časa lotijo klasičnih del svetovne književnosti.

V svoj program so tako uvrstili delo »Iliada«, najobsežnejšo pripovedno pesnitev o dogajanjih med desetletno vojno med Grki in Trojanci, ki jo je zapisal potujoči starogrški pevec Homer, ki bi naj živel v 8. stoletju pred našim štetjem. Temu epu sledi razgovor o versko-alegoričnem epu »Božanska komedija«, katerega avtor je italijanski pesnik Dante Alighieri (1265 - 1321). Španski pisatelj Miguel de Cervantes (1547 - 1616) je opisal večno nasprotje med neživljenjskim idealizmom in vsakdanjo resničnostjo v novoveškem (tragikomičnem) romanu »Bistroumni plemič don Kihot iz Manče«. Med največja svetovna književna dela sodi tudi tragedija »Hamlet«, ki opisuje dogodke na danskem dvoru po smrti kralja Hamleta. Delo izpod peresa angleškega dramatika Williama Shakespeara (1564 - 1616) spremlja sina umorjenega kralja, razmišljajočega, razdvojenega in premalo odločnega kraljeviča Hamleta, do njegovega tragičnega konca. Tu je treba dodati še delo nemškega pisatelja, pesnika in dramatika (pa tudi politika, znanstvenika in filozofa) Johanna Wolfganga von Goetheja (1749 - 1832) pod naslovom »Faust«, dramsko pesnitev z lirskimi, filozofskimi in alegoričnimi simboličnimi vsebinami. Govori o srednjeveškem magu Faustu, ki želi doseči vse znanje, ob tem pa ga preizkuša hudič v podobi duha Mefista.

Slednje, o vsebini tragične drame »Faust«, je članicam in članom literarne sekcije v sredo, 4. novembra popoldne, poglobljeno približal DOSOR-jev »domski župnik« Mirko Rakovnik. Podrobno je razčlenil uvod v obsežno tragično dramsko pesnitev, ki bi ga naj zaznamovala usmrtitev detomorilke Suzane Margarethe Brandt (v njegovem delu se pojavlja kot Marjetica), nadalje pa motiv oz. legenda o Faustu, zdravniku, alkimistu, vedeževalcu in astrologu iz 16. stoletja, ki bi se naj zapisal hudiču za dve podarjeni mladostni leti. Tako je prvi (nedokončani) del Fausta izšel leta 1790, a dokončani prvi del leta 1808, drugi (dokončani) del Fausta pa je izšel šele po (njegovi želji) njegovi smrti, leta 1832.

V ospredju celotne Goethejeve drame o Faustu je njegovo iskanje smisla življenja, bolečina Marjetice in podoba hudiča Mefista. Ob tem sta velikega pomena dve pogodbi o tem, kdo po smrti Fausta prevzame njegovo dušo: pogodba med bogom in hudičem ter pogodba med Faustom in hudičem (Mefistom). Za vse čase, še posebej pa za današnji čas begunske krize, je še kako važno spoznanje Goethejevega Fausta: Smisel življenja je v pomoči ostalim ljudem (delovanje posameznika v svobodni družbi in njegovi prostovoljni podreditvi skupnim koristim) !