Tončka pri devetdesetih kosi in kala drva!
Krajani Podgrada samoiniciativno pripravili praznovanje za najstarejšo sovaščanko
Jubilej Tončke Ferš
V tem pospešenem tempu življenja, ko vedno nekam hitimo in praktično niti najbližjega soseda pogosto ne opazimo, bi bilo dobro malo razmisliti tudi o tem, kam nas bo vse to pripeljalo. In tukaj bi marsikomu lahko bil vzgled kraj Podgrad pri Gornji Radgoni, čigavi krajani so dejansko lahko primer mnogim drugim, kako pomembno je dobro sodelovanje in razumevanje. Prebivalci Podgrada, skupaj jih je nekaj manj kot 200, med katerimi je veliko mladih, pa svoje sodelovanje potrjujejo na vseh področjih življenja in pri njih ni nobenega razhajanja ali delitve. Vedno držijo skupaj pa bodisi, da gre za kakšno skupno delovno ali čistilno akcijo, skupni nastop zoper občino, ali pa če gre za organiziranje kakšne kulturno - zabavne prireditve ali izleta, športnega in družabnega življenja sploh, kjer se še bolj zbližujejo.
To so potrdili tudi konec minulega tedna, ko so najprej v soboto izvedli
uspešno čistilno akcijo po celem kraju, nato pa so v nedeljo
samoiniciativno pripravili praznovanje 90. rojstnega dneva za svojo
najstarejšo krajanko Tončko Ferš iz Podgrada 42. "Želeli smo jo prijetno
presenetiti in je sploh nismo obvestili, temveč smo jo v nedeljo
opoldan samo pobrali in odpeljali na Turistično kmetijo Roškar v
Lastomerce. In uspelo nam je, saj je Tončka bila izjemno vesela in
zadovoljna, kar je v celoti poplačalo naš trud", nam je povedal eden
organizatorjev simpatičnega praznovanja visokega življenjskega jubileja
Tončke Ferš, Jože Ješovnik. Poleg dobre kapljice in neštetih
kulinaričnih dobrot, med katerimi tudi dveh tort, je bil zraven tudi
harmonikar Miran Mauko, tako da je Tončka bila glavna plesalka med več
kot 30 sokrajani. Meh je malo raztegnil tudi Jože Ješovnik, zapela pa
gostiteljica Simona Roškar.
Še vedno izjemno inteligentna, razgledana in seznanjena z dogajanjem doma in po svetu, nam je Tončka, vesela in dobre volje razlagala, kako se je majhnima posestnikoma Jožefi in Alojzu, rodila 2. aprila 1926. S sestro Ivanko sta imeli težko otroštvo in mladost. Starša, zlasti oče, sta bila zelo stroga, in ker noben od fantov ni smel priti domov, se nikoli ni poročila in si ustvarila družine. "Ponudb je seveda bilo, a žal oče ni hotel niti slišati, da bi kateri izmed fantov prišel k nam. Zanimiv je primer moje sestre do katere je oče tudi bil zelo strog, a se je pojavil častnik JLA, vodja stražnice v Gornji Radgoni Pero Radoš. On je izdajal dovolilnice za ribolov v reki Muri, v tistem strogem času, in ker je moj oče bil strasten ribič, je Pero lahko hodil k nam in tako je moja sestra Ivanka našla moža, jaz pa nisem bila te sreče. Tako sem vse življenje sama, od leta 1991, ko mi je umrla še mama (oče je umrl 1978) pa čisto sama", nam je razlagala Tončka, ki se veseli obiskov nečakinje Radice in nečaka Jovota, ki živita v Novem Sadu.
Posebej je vesela, da jo tako lepo spoštujejo in cenijo sokrajani iz Podgrada, za katere pravi, da so najboljši na svetu. Spominja se Tončka tudi časa pred 2. svetovno vojno, ki "ni kazal na nič dobrega, že po umoru kralja Aleksandra I., 9. oktobra 1934 v Marseillu v Franciji". Ravno mesec dni pred tem dogodkom je Tončka začela obiskovati osemletko, vmes pa je morala šolanje prekiniti zaradi vojne. Z družino so jih odpeljali v Maribor in potem z vlakom v izgnanstvo, v Slavonsko Požego na Hrvaškem. Tam, na kurji farmi, niso ostali dolgo, saj jih je iz izgnanstva rešil sosed iz bližnjih Lutvercev. Po vojni se je zaposlila v domači vrtnariji v Podgradu, nato pa pri Gozdarstvu Gornja Radgona, v drevesnici, kjer je po 40 letih dela dočakala zasluženo pokojnino.
Zaradi vseh travm, ki jih je doživljala, je Tončka hudo zbolela praktično pred pol stoletja, zato so ji že pred 49 leti, zaradi TBC morali odstraniti eno ledvico, a ji očitno tudi ena zadostuje. Kljub svoji starosti je zelo čila in vsaj navidezno zdrava. Vedno je dobre volje, praktično vse si tudi danes naredi sama. Od tega, da kosi okrog svoje hiše, da si sama kala drva, pa si vsak dan sproti pripravi vse tri glavne obroke, tako zajtrk, kosilo in večerjo. "To je zelo pomembno za ohranjanje zdravja. Vseskozi imam najraje zelenjavo, nekoliko manj meso, a tudi to je dobrodošlo vsaj kakšen dan na teden. Meni je dovolj, da imamo jed iz krompirja, repe, zelja in drugih vrtnin, in potem težav ni. Zjutraj najraje popijem kakšen čaj in le redko malenkost domačega žganja, vsak dan pa obvezno dva decilitra rdečega ali belega domačega vina, ki ga pri meni ne manjka, saj mi ga prinesejo moji prijazni sosedje, pa tudi sama imam brajde", razlaga Tončka Ferš, ki dodaja, da so jo sosedje zelo prijetno presenetili, ko so ji pripravili praznovanje 90. rojstnega dneva. Enako je bilo tudi pred desetimi leti, sama pa ne verjame, da bo dočakala podobno praznovanje okrogle stotice.
Hvaležna je vsem sosedom, ki niso pozabili na njo, enako tudi predstavnikom Območnega združenja RK Gornja Radgona, kjer je kakšnih 40 let tudi sama bila aktivna, ki so jo tudi obiskali in obdarili. Prišli so tudi predstavniki Župnijske Karitas, Medobčinskega društva invalidov, kjer je prav tako dolga leta sodelovala.
Še vedno izjemno inteligentna, razgledana in seznanjena z dogajanjem doma in po svetu, nam je Tončka, vesela in dobre volje razlagala, kako se je majhnima posestnikoma Jožefi in Alojzu, rodila 2. aprila 1926. S sestro Ivanko sta imeli težko otroštvo in mladost. Starša, zlasti oče, sta bila zelo stroga, in ker noben od fantov ni smel priti domov, se nikoli ni poročila in si ustvarila družine. "Ponudb je seveda bilo, a žal oče ni hotel niti slišati, da bi kateri izmed fantov prišel k nam. Zanimiv je primer moje sestre do katere je oče tudi bil zelo strog, a se je pojavil častnik JLA, vodja stražnice v Gornji Radgoni Pero Radoš. On je izdajal dovolilnice za ribolov v reki Muri, v tistem strogem času, in ker je moj oče bil strasten ribič, je Pero lahko hodil k nam in tako je moja sestra Ivanka našla moža, jaz pa nisem bila te sreče. Tako sem vse življenje sama, od leta 1991, ko mi je umrla še mama (oče je umrl 1978) pa čisto sama", nam je razlagala Tončka, ki se veseli obiskov nečakinje Radice in nečaka Jovota, ki živita v Novem Sadu.
Posebej je vesela, da jo tako lepo spoštujejo in cenijo sokrajani iz Podgrada, za katere pravi, da so najboljši na svetu. Spominja se Tončka tudi časa pred 2. svetovno vojno, ki "ni kazal na nič dobrega, že po umoru kralja Aleksandra I., 9. oktobra 1934 v Marseillu v Franciji". Ravno mesec dni pred tem dogodkom je Tončka začela obiskovati osemletko, vmes pa je morala šolanje prekiniti zaradi vojne. Z družino so jih odpeljali v Maribor in potem z vlakom v izgnanstvo, v Slavonsko Požego na Hrvaškem. Tam, na kurji farmi, niso ostali dolgo, saj jih je iz izgnanstva rešil sosed iz bližnjih Lutvercev. Po vojni se je zaposlila v domači vrtnariji v Podgradu, nato pa pri Gozdarstvu Gornja Radgona, v drevesnici, kjer je po 40 letih dela dočakala zasluženo pokojnino.
Zaradi vseh travm, ki jih je doživljala, je Tončka hudo zbolela praktično pred pol stoletja, zato so ji že pred 49 leti, zaradi TBC morali odstraniti eno ledvico, a ji očitno tudi ena zadostuje. Kljub svoji starosti je zelo čila in vsaj navidezno zdrava. Vedno je dobre volje, praktično vse si tudi danes naredi sama. Od tega, da kosi okrog svoje hiše, da si sama kala drva, pa si vsak dan sproti pripravi vse tri glavne obroke, tako zajtrk, kosilo in večerjo. "To je zelo pomembno za ohranjanje zdravja. Vseskozi imam najraje zelenjavo, nekoliko manj meso, a tudi to je dobrodošlo vsaj kakšen dan na teden. Meni je dovolj, da imamo jed iz krompirja, repe, zelja in drugih vrtnin, in potem težav ni. Zjutraj najraje popijem kakšen čaj in le redko malenkost domačega žganja, vsak dan pa obvezno dva decilitra rdečega ali belega domačega vina, ki ga pri meni ne manjka, saj mi ga prinesejo moji prijazni sosedje, pa tudi sama imam brajde", razlaga Tončka Ferš, ki dodaja, da so jo sosedje zelo prijetno presenetili, ko so ji pripravili praznovanje 90. rojstnega dneva. Enako je bilo tudi pred desetimi leti, sama pa ne verjame, da bo dočakala podobno praznovanje okrogle stotice.
Hvaležna je vsem sosedom, ki niso pozabili na njo, enako tudi predstavnikom Območnega združenja RK Gornja Radgona, kjer je kakšnih 40 let tudi sama bila aktivna, ki so jo tudi obiskali in obdarili. Prišli so tudi predstavniki Župnijske Karitas, Medobčinskega društva invalidov, kjer je prav tako dolga leta sodelovala.
