Za mnoge vinogradnike, zlasti na skrajnem severovzhodu države, v Prlekiji, Halozah in Slovenskih goricah, je pesem klopotcev najbolj zaželena melodija. Klopotec, ki ga običajno postavljajo okrog Marijinega vnebovzetja oz. velike maše, po eni strani ponovno prebuja vinograd in oznanja prihod jeseni, po drugi pa tudi prihod trgatve in časa pristnega veselja. In podobno kot povsod na severovzhodu države, so tudi benediški vinogradniki, na posebni prireditvi, postavili klopotec kot znak ohranjanja kulturne dediščine. Res je postavitev klopotca potekala nekoliko prej kot običajno, a dejstvo je, da grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo drugič, in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto.

Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na "štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin in vinogradnik Marjan Rojs. O življenju na tem območju ter domoljubu Čolniku je spregovoril zgodovinar, Milan Hlevnjak. Poleg Farasina, je prisotne, med katerimi sta bila tudi predsednik Društva vinogradnikov Cerkvenjak, Janez Zorko, in sekretar Društva vinogradnikov Lenart, Mirko Šeber, pozdravil tudi domači župan Milan Repič, ki sta tudi podelila priznanja vinogradnikom za dosežke na ocenjevanju vinskega letnika 2018. Mimogrede več kot 70 odstotkov vzorcev je bilo nagrajenih z zlatim odličjem, torej so dosegla več kot 18,00 (od 20) točk. Zlata priznanja so sicer prejeli: Janez Kaučič (za Kerner, Chardonnay), Dušan Janžekovič (Beli pinot), Marjan Farasin (Laški rizling, Rumeni muškat), Janez Hribar (Laški rizling, Rumeni muškat), Benjamin Hari (Renski rizling, Šipon, Traminec), Silvo Prosič (Renski rizling, Chardonnay, Traminec), Društveno vino (Rumeni muškat), Franc Perko (Rumeni muškat, dvakrat zvrst), Damjan Kaučič (Chardonnay, Zeleni silvanec), Marjan Kralj (Traminec), Janko Roškar (Zeleni silvanec), Zlatko Borak (Zvrst). Za zabavo na dogodku so skrbeli člani ansambla Vinska trta, ki so se pred močnim nalivom morali preseliti v bližnjo klet, kjer je vzdušje bilo še lepše...

Predsednik Farasin nam je ob tem povedal da "klopotec ni samo tehnična, temveč predvsem slovenska kulturna dediščina, ki jo v zadnjem času ponovno množično obujamo in ohranjamo. Do druge svetovne vojne je mejnik postavljanja klopotcev predstavljal čas, ko se je gospodar, lastnik vinograda, odločal, ali bo dal viničarju odpoved ali ga obdržal še za bodoče obdobje. Tako se je veselje povezovalo s strahom viničarjev, ki so obdelovali vinograde. Prav zato je po odpravi viničarskih odnosov postavljanja klopotcev za dalj časa zamrlo. V času viničarskih odnosov je dogodek postavljanja klopotca župnik v Slovenskih goricah Leopold Volkmer opisal leta 1797 v socialni pesmi Tolažba enega "vencerla" ali viničarja. V tej pesmi iz leta 1797 je tudi prvič v rokopisu omenjen klopotec v slovenskem jeziku". O slovenskem klopotcu sta med drugim pisala Drago Korade in Drago Medved, ki v knjigi Vinski brevir predstavlja dvig klopotca kot kulturni in družabni dogodek, ki naj v slovenski duši in zavesti krepi ljubezen do matere zemlje in naših prednikov. Po stari šegi ali navadi so zraven klopotca postavljali čuvaje vinogradov, ki so jih v Slovenskih goricah imenovali ovtarji. Ovtar je bil nekakšen zaupnik vinogradnikov, da bo zvesto čuval njihove zoreče gorice. Klopotec ni zgolj strašilo za ptice, saj so tudi del prirode in del življenja vinogradnika. Skozi čas je klopotec postal naša etnološka znamenitost in lep simbol slovenskih vinskih goric, saj nam naznanja jesensko lepoto, ko s klopotanjem poje pesem svojo.

Sicer pa benediški klopotec stoji ob Čolnikovi hiši in znameniti cerkvi sv. Treh kraljev nad Benediktom, kjer raste žlahtna vinska trta, stara več kot 400 let, sorte modra kavčina ali žametna črnina. V spomin na znamenitega naprednjaka in zavednega rojaka Dominika Čolnika (1830-1893), ki je v 19. stoletju imel veliko posestvo z manjšim dvorcem v bližnji dolini potoka Drvanja, so cepič poimenovali Čolnikova trta, ob njej vsako leto pripravijo slovesno rez, trgatev in še kakšno praznovanje, sedaj tudi postavitev klopotca. Zraven sicer rasteta tudi radgonska ranina, avtohtona sorta Radgonsko - Kapelskih goric ter Slovenjegoriški klinton, star več kot 80 let. Sicer pa ne gre prezreti, da je prvo ledeno vino na svetu sploh bilo pridelalo ravno pri Čolniku v Benediktu, in sicer davnega leta 1859. Istega leta se je to zgodilo tudi nekje v Nemčiji o čem so takrat mediji veliko poročali o Benediktu pa ni bilo govora.., mnogi pa tega, še niti danes ne vedo!