Med tem, ko je Drago Mesić lani s svojo ekipo ljubiteljev vojaških starodobnikov okrog države postavljal rekord za v Guinnessovo knjigo rekordov in zbiral denar za fanta iz Domžal, je letos skupaj z Andrejem, Vesno, Brankom, Barbaro, Franto, Hermanom, Juretom in drugimi prijatelji, ljubitelji tehnične dediščine, s tridnevno ekspedicijo počastil trideseto obletnico slovenske države.

»Verjetno čez dvajset tisoč evrov,« je Drago mirno odgovoril na moje vprašanje, koliko »tehta« njegov Dodge WC-52, kultno vozilo ameriške vojske z druge svetovne vojne, ki ga je nekoč kupil na Dunaju in ga - podobno, kot njegovi prijatelji Jeepove Willyse -, uredil do zadnje potankosti in ga filigransko natančno približal izvirniku. Kot, ko bi človek imel pred očmi plastično maketo tega svetovno znanega ameriškega vojnega vozila, s katerim so prevažali tako vojake kot oficirje nižjega ranga.

Koliko pa žre tak osemdesetletni monumentalnež s skoraj 4000 kubičnim motorjem in dvaindevetdesetimi konjskimi močmi, sem navrgel? »Ne gre za denar. Ne gre za galone bencina in sploh ne gre za denar. Gre za strast in gre preprosto za to, da človek nekaj dela iz ljubezni. Če povem po pravici niti ne vem, koliko žre. Če ga ženem žre več, če po cesti »jadram« počasi in z malo obrati pije manj,« je odvrnil in isti odgovor sem prejel od njegovega prijatelja Branka Korata iz Črne na Koroškem, ki se je v Ljutomer, do prleškega ljubitelja vojaških starodobnikov Hermana Laha, pripeljal z enakim, le leto mlajšim dodge-om.

Fantje vozila, kakopak, vzdržujejo in nadgrajujejo sami in si pri tem pomagajo. Če je eden boljši pri avto-elektriki, je drugi boljši pri finomehaniki in tretji pri »klepariji« in s skupnimi močmi so v nedeljo, ko sem se jim pridružil - hvala za vabilo še enkrat, fantje in dekleta! - na panoramski vožnji po prelepi Prlekiji, to tudi dokazali. Pred Moto, namenili smo se do Mure, je Drago, ki je vozil za domačinom Hermanom, poznavalsko, predvsem pa povsem mirno in nič kaj nervozno, kot se to utegne hitro zgoditi ob dandanašnjem tempu, opazujoč vzvratno ogledalo namignil, da se je pripetilo »nekaj večjega«. Kakšnih dvesto metrov za nama so stala ostala vozila naše ekipe in ni bilo druge: obrnila sva težko zverino in se skupaj s Hermanom, ki je okretnega willysa s prikolico vred obrnil kar na cestišču, mojster, vrnila do ostalih. Diagnoza je bila starodobniku hitro postavljena, smet v filtru in fordova mašina v yeepu je spet tiho zapredla kot dobro utečena »singerica«.

»Tako to je. Lani smo, denimo, kar med turo Andreju zamenjali polos, ki mu je počila. Zmeraj je nekaj, a zmeraj zadeve tudi saniramo,« je razlagal Drago, ko smo se približevali prleški amazonki, obdani z gostoraslimi topoli in vrbami. Po fotošutingu smo se opravili v Križevce pri Ljutomeru, kjer nas je pri Šadlu čakala kisla juha. Starodobniki, parkirani ob cesti, so seveda vpijali poglede mimovozečih se in tudi domačini, ki so prihajali od svete maše, so z zanimivo nostalgijo zrli v olivno zelene opomnike nekih starih časov, ki v človeško zavest hočeš-nočeš prikličejo spomin na zmago in na konec Hitlerjeve nacistične ere, na konec vojnega grozodejstva.

V Logarovcih nas je, kot se za tak dogodek spodobi, oblečen v general-mojstra pričakal Robert Jurak, naš znani in evropsko poznani kipar, performer in vsestranski umetnik, ki bo s svojo ekipo kmalu pognal festival Re:pannonia. Družba se je hitro ujela in Robijevo povabilo, da bi kdaj kaj ušpičili skupaj, je padlo na plodovita tla. Seveda, da bodo!

Čez dobro uro smo prihrumeli pred Bioterme, kjer so ekipi, sestavljeni iz posameznikov z domala celotne Slovenije, razkazali svoje kapacitete in ponudbo in ponudili, dan je bil pasje vroč, hladno osvežitev. Veselje je bilo vzajemno.

Saj bi se odpeljali še na Jeruzalem pa k Ivanovemu izviru pa tudi Puchov in Grossmannov muzej bi razkazal sila zanimivi druščini, a čas, ko je prijetno, pač hitreje teče in uro, ko smo se z gospodarjem lotmerškega kasaškega kluba Brankom Kristlom dogovorili za obisk prvih konjskih dirk letos, smo komaj-komaj ujeli. Seveda si je druščina spotoma ogledala tudi postavne taborske hraste v zgodovinsko pomembnem Sršenovem logu in z velikim veseljem so po drugi dirki, zavedajoč se znamenitosti preških kasačev, prevozili častni krog v pozdrav publiki in »v poklon vsemu Prleškemu«, kot se je slikovito izrazil Drago, ko sva se pod večer vračala v »Hotel Lah«, kot so poimenovali ponudbo dobrodušnega gostitelja Hermana, ki je s svojo družino prijateljem pripravil pravo razkošje. »Dobremu človeku ponudi vse, kar imaš, življenje je prekratko za kreg in egoizem,« je odgovoril Herman in me skromen, kot je, prosil, da tega ne bi kje omenil.

Pa sem in še enkrat več bi. Kot bom še enkrat več pihnil na dušo vsem, ki se v naši skupnosti ukvarjajo s turizmom: neverjetno lepa je naša krajina. Imamo vse, kar si človek lahko zaželi in Bog, pravijo, da se hodi sprehajat v naše konce. Povežimo se vendar še bolj in družno ponudimo prišlekom vse to, kar imamo. »Imate zares veliko, kapo dol. V Ljutomeru sem že ničkolikokrat in zmeraj se vanj pripeljem po drugi cesti ali cestici. Prlekija je ena velika fantazija in z velikim veseljem se bomo vrnili, če ne prej, prihodnje leto,« je napovedal Drago. Držal ga bom za besedo.

Dejan Karba