Humorist, pesnik, tekstopisec so le nekatere izmed oznak, ki jih je v času svojega življenja dobil lani preminuli Marko Kočar. Izvrsten interpretator, odličen opazovalec življenja okrog sebe, nadarjen pisec, prleški poet, so ga poimenovali. Na literarnem pogovoru, ki je v knjižnici v Ormožu potekal ob zaključku bralne značke za odrasle, so ga bralci spoznali še kot brata, prijatelja in soustvarjalca skozi oči Mateja Kočarja, Cirila Ambroža ter Tadeja Vesenjaka.

Biseri s knjižnih polic, kot smo v Knjižnici Franca Ksavra Meška Ormož poimenovali letošnji izbor knjig bralne značke za odrasle, so dokazali, da so za mnoge izmed nas naši največji biseri ravno domači avtorji in njihova dela. Zgodovine in mitologije polni Bobri Janeza Jalna, pesniška zbirka v prleškem narečju Ftrjüc Marka Kočarja in avtobiografska uspešnica vedno priljubljenega Ferija Lainščka so se izkazali za najbolj brane in najbolj všečne oz. ocenjene knjige tokratne, že 16. po vrsti, izvedbe projekta. 36 sodelujočih je navkljub času, polnem omejitev in raznoraznih ukrepov, neutrudno obiskovalo knjižnico in skupaj prebralo kar 271 knjig, torej kar 7,5 na bralca (za opravljeno bralno značko jih je potrebno prebrati »le« 5), dve bralki pa prebrali zavidanja vrednih 15 oz. 17. knjig s seznama predlaganih del.

A številni obiskovalci, ki so se ob izteku meseca septembra zbrali v knjižnici v Ormožu, tja niso prišli le zaradi bralne značke, besed zahvale ali pozornosti, ki se je v obliki zbirke Ftrjüc znašla v njihovih - okolju prijaznih, kot se za eno najboljših zelenih knjižnic na svetu spodobi - darilnih vrečkah. V svojo sredo smo jih povabili, da bi v pogovoru z Matejem Kočarjem, Markovim bratom, s Cirilom Ambrožem, pesnikovim dobrim prijateljem, ki je Ftrjüc opremil s svojimi fotografijami, ter Tadejem Vesenjakom, kantavtorjem ter soigralcem v kabaretu Kisla žüpa, spoznali ali pa se ponovno spomnili mnogim dobro znanega Prleka, ki je sicer dolga leta živel in delal v Prekmurju. Kot avtor se je Marko Kočar uveljavil z deli, kot so Železni vrelec (1998), Kisla žüpa (2003), Venkraj: radio sen si navrja te pa sen se polek drja (2008), Severno od Kokolajnščaka (2008), Stari hempež (2020), pohvale je pa požel tudi po njegovi smrti izdan Ftrjüc, poimenovan po prleški besedi za pripravo za ugašanje ali prižiganje višje postavljenih sveč (kajfež). Dobro znan je bil tudi po besedilih, ki jih je pisal za narodnozabavne ansamble, in bil na tem področju tudi večkrat nagrajen. Na Festivalu narodnozabavne glasbe Ptuj je npr. nagrado za najboljše besedilo osvojil kar štirikrat (1998, 2002, 2004 in 2009).

Na svoje dosežke je seveda bil ponosen, je povedala trojica, a največje veselje in motivacijo za ustvarjanje so mu prinašali nastopi po šolah in otroci, ki so pogosto stopili do njega in mu recitirali njegove pesmi. A navkljub vzdevku prleški poet, zaradi katerega bi morebiti kdo domneval, da je pisal povečini ali samo v prleškem narečju, je izmed 400 napisanih pesmi le okrog tretjina v prleščini. Katero je pa obvladal mojstrsko. »Prleščino je dvignil na višji nivo,« je pojasnil Tadej Vesenjak. Pisati v narečju in to prodorne, globokoumne pesmi, le malo podobne šegavi prleški himni Dere sen jaz mali bija, je namreč zahtevno ne le v smislu fonetičnega zapisa samega narečja, pač pa tudi zaradi manjkajoče povezave med našimi možgani in roko, ki je že od otroških let vajena pisanja v zbornem jeziku.

In čeprav se je Marko Kočar za mnoge poslovil veliko prerano, se večer z gosti, ki so spregovorili o njegovih delih in življenju, ni spremenil v turobno obujanje spominov - kvečjemu nasprotno. Duhoviti Vesenjak je večkrat poprijel za kitaro in zapel, z obiskovalci delil številne anekdote o Kočarju ter njunem skupnem delu, tako da smeha pogrešali nismo, še zlasti ob njegovi interpretaciji Seje živalskega sveta, fotografije Cirila Ambroža smo skozi večer spremljali tudi na velikem platnu, Matej Kočar pa se ni obotavljal odgovoriti niti na vprašanja, ki so se tikala družinskega življenja, tako bibliotekarke Marijane Korotaj, ki je vodila pogovor, kot tudi obiskovalcev.

Marko Kočar si je spisal pravo »herbijo«, takšno, na katero je lahko bil ponosen, kakor so nanj in na to, da so ga poznali, ponosni tudi njegova družina in prijatelji. Obiskovalci zaključne prireditve bralne značke za odrasle so domov odnesli dobro voljo, topel spomin na nadarjenega pesnika in igralca, tisti, ki so v projektu sodelovali tudi njegovo pesniško zbirko, upamo pa, da tudi veliko ljubezni do branja, katero bodo izkazovali in dokazovali še mnoga leta - tudi v obliki udeležbe v bralni znački, ki predstavlja eno izmed številnih neprecenljivih vrst slovenske kulturne dediščine.

Marinka Vnuk
Foto: Knjižnica Ormož