V troje »ujet« duet: Miro in Harry Steržaj

DOSOR-jeve »Sledi« so v torek, 24. januarja zvečer, pri poslušalstvu ustvarile globok občutek o nenavadni povezanosti oziroma (po Miru Steržaju: genih !) očeta in sina iz »srca Prlekije«, iz Ljutomera: kegljačev, pevcev in gospodarstvenikov Mira in Harryja Steržaja. Ponašata se s številnimi medaljami, naslovi in priznanji za vsa tri področja, kjer sta vložila ves svoj trud, prosti čas in izkušnje. V prvi vrsti pa sta kegljača, športnika - garača.

Na pogovoru ob čaju je voditeljici večera Sabini Barbarič v predprostoru knjižnice DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, o svojih začetkih kegljanja pripovedoval 83-letni Miro Steržaj. Že kot deček je v Rakeku, od koder je doma, med 2. svetovno vojno, italijanskim častnikom postavljal keglje, v času njihovega odmora pa tudi sam vrgel kakšno kroglo po kegljaški stezi. Isto je počel tudi po vojni v Ljubljani, kjer je bila nagrada za to njegovo delo za 200 takratnih dinarjev višja od štipendije in je tako sam poskrbel za svoj študij. Igral je nogomet, a pričel je redno vaditi tudi kegljanje in leta 1955 je bil že kandidat za sprejem v državno kegljaško reprezentanco takratne Jugoslavije in temu športu je bil zapisan celih trideset let, do leta 1985. Po službeni dolžnosti je bil kot 17-letnik napoten v Ljutomer in takrat je tam že bilo dvostezno kegljišče pri postajališču, z izgradnjo hotela pa je Ljutomer pridobil 4-stezno kegljišče. Nastopal je za domači kegljaški klub, a leta 1962 prestopil v KK Branik Maribor. Na evropskem prvenstvu v Budimpešti leta 1964 je postal absolutni evropski prvak v vseh kategorijah (posamezno, v paru in v ekipi). Lahko se pohvali kot edini v Evropi s tem naslovom, kajti pozneje tovrstnih tekmovanj ni bilo več, pač pa so se organizirala svetovna prvenstva. In leta 1968 je osvojil naslov svetovnega prvaka med posamezniki. Istega leta je bila izgrajena v Radencih restavracija Vikend in v njej štiristezno kegljišče. Tako je leta 1977 prestopil v domači KK Radenska. Od aktivnega kegljanja se je poslovil leta 2001. Je častni član Kegljaške zveze Slovenije in kot slovenska kegljaška in športna legenda je bil leta 2012 vpisan v Hram slovenskih športnih junakov. Je prejel tudi Bloudkovo nagrado.

V Ljutomeru je Miro Steržaj spoznal svojo življenjsko sopotnico in sin Harry je krenil po stopinjah očeta tudi kot kegljač, čeprav je njegova prva športna ljubezen bila odbojka (bil je član državne kadetske reprezentance SFRJ). Ko je oče Miro osvojil naslov svetovnega prvaka je Harry imel osem let, a je kot mladinec postal mladinski prvak Slovenije. Kot član prve kegljaške reprezentance Republike Slovenije je na prvenstvu v Bratislavi leta 1992 osvojil ekipno zlato medaljo (bila je to prva zlata medalja v samostojni Sloveniji !), med posamezniki pa bronasto, skupno so tedaj Slovenci osvojili šest medalj.

Leta 1955 je Miro Steržaj prevzel delovno mesto komercialnega direktorja v Mlekoprometu Ljutomer, od leta 1967 pa do upokojitve 1993 je bil direktor tega - še danes ! - uspešnega podjetja (priznani izdelki: Ljutomerski ementalec, trdi sir Zbrinc, topljeni sir Slovenka in maslo). Za svoje poslanstvo je prejel Kraigherjevo nagrado. V istem podjetju je njegov sin Harry Steržaj trenutno komercialni direktor, čeprav se je »kalil« najprej v Mesni industriji Pomurka.

Tudi področje kulture Miru Steržaju ni bilo odveč. Že od malih nog je prepeval, bil v pevskih zborih v Ljubljani, v več zborih je pel tudi v Ljutomeru in leta 1965 bil med soustanovitelji Ljutomerskega okteta, v njem pa, v skupno 45-ih letih, velikokrat nastopil kot solist. Tudi pri petju v oktetu se je očetu Miru pridružil sin Harry, ko so v oktetu »krvavo« potrebovali tenorista. Je pa Miro Steržaj še sedaj v vlogi predsednika kulturnega društva v Ljutomeru s šestimi aktivnimi sekcijami.

Torej to so tri področja, kjer sta »ujeta« v duetu Miro in Hari Steržaj. A oče Miro je kot gospodarstvenik deloval tudi na političnem področju. Bil je poslanec v slovenskem parlamentu, bil je župan in podžupan Občine Ljutomer, sedaj je nosilec naziva častni občan Občine Ljutomer. Na tem področju pa njegov sin Harry »ni najbolj doma«. Sicer je bil en mandat občinski svetnik Občine Ljutomer, a spoznal umazane igrice politike in se tega raje ne gre več. Bolj všeč mu je igranje klavirja, violončela in kitare.

Toda v »genih« Steržajevih je res nekaj kegljaškega, kajti po stopinjah dedka Mira in strica Harryja kot kegljača uspešno pot že nadaljujeta vnuka (22-letni Jan in 19-letni Niko), sina Mirove hčere in Harryjeve sestre Jacqueline.