Ko so ob letošnjem, 23. občinskem prazniku Gornje Radgone podeljevali občinska priznanja, je tisto najvišje - zlati občinski grb, prejel ugledni slovenski enolog, ter vitez vina in šampanjca, Alojz Filipič, ki je zelo znan v slovenski in mednarodni vinski branži in tudi sploh. Filipič se je sicer po končani diplomi iz vinarstva na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, leta 1969 podal v svet. Med drugim je delal prakso v največji evropski vinski kleti v Nemčiji, pri večjih vinskih obratih v Franciji in na področju hortikulture v Angliji.

Oktobra 1973 se je zaposlil na takratnem Kmetijskem kombinatu v Gornji Radgoni in po krajšem času postal enolog in vodja kleti. Med prvimi uspehi takratne ekipe v vinski kleti je bilo preimenovanje blagovne znamke iz prvotnega imena Janžev Vrh, v Janževec. V času krize prodaje vin v 70. letih prejšnjega stoletja, je Kmetijski kombinat Radgona postal član proizvodno komercialne firme ABC Pomurka, ki je odprla slovensko tržišče vina. Eden od sklepov podjetja in novega nastopa v takratni SFRJ je bila sprememba penečih vin. Radgonska klet je jugoslovanskemu kupcu, na pobudo Filipiča, predlagala za ta vina novo ime, in sicer povzeto iz Bleiweisovih novic iz leta 1853, »Radgonska penina«. Različici zlata in srebrna Radgonska penina sta tako nastali leta 1977 in malo slovensko jezikovno področje je tako dobilo udarno ime za peneča se vina.

Po odhodu v pokoj (2006) je Alojz še vedno aktiven na področju ocenjevanja vin. Je član dveh viteških vinskih redov: slovenski viteški red vina in šampanjski viteški red s sedežem v Franciji. V slovenskem viteškem redu je zadolžen za organizacijo in vodenje vinskih turnirjev, v sklopu šampanjskega viteškega reda pa za vsakoletno udeležbo na skupščini vseh viteških redov vina v Parizu. Poleg vinarstva pa se Alojz še vedno ukvarja s športom; najraje igra košarko ter tenis in je predsednik Športnega društva Rekreacija v Gornji Radgoni...

Alojz Filipič je tudi sploh izjemno zanimiv človek, s katerim se lahko pogovarjaš v nedogled in nikoli ti ne bo dolgočasno ali nezanimivo. Vedno ti postreže s kakšnim zanimivim podatkom, večinoma v duhovitem slogu, kar je za poslušalca še bolj interesantno. In tukaj je eno gotovo, kjer vino postreže vinski svetovalec, se rodi zelo malo pijancev. "Če bil bi jaz zdravnik, imel bi to metodo, z janževcem zdravi se bolnik, ne pa s kislo vodo!" Ta verz, katerega avtor si je zdravljenje v Zdravilišču Radenci pred časom krajšal s potepanji po bližnjih vinorodnih gričih, enolog Alojz Filipič rad pove svojim obiskovalcem, ki pridejo poskušat vina v gornjeradgonsko klet. Po Verbinčevem Slovarju tujk je enolog umni kletar, prav um pa je v tem jesenskem času, ko se grozdje iz vinogradov seli v stiskalnice in nato v sode, v vinskih kleteh še kako cenjena lastnost. "Če nenadoma udarita deževje in gniloba, imamo enologi velike težave, kajti vsega negativnega, kar prinese nezdravo grozdje, niti z enološkimi čistili ni mogoče potegniti iz vina. V takih primerih je precej nervoze, brskamo po literaturi, delamo poskuse..., zato nam kakšen sod lahko tudi 'uide z vajeti'," pojasnjuje Filipič, katerega smo vprašali, kako enologi iz tradicionalnih vinogradniških držav - iz starih bajt, bi lahko rekli - gledate na vinske bruce, ki vsemu svetu vsiljujejo vinski okus? 
"Nepoznavalec misli, da so vinogradniki v teh mladih vinogradniških državah silno pametni. Sam sem bil v Avstraliji, Novi Zelandiji, Čilu, Južni Afriki... Moram reči, da ti vinogradniki delajo v neprimerno boljših razmerah kot mi, in če jih po pameti primerjam s slovenskimi, menim, da so slovenski zanje pravi geniji. Mi pridelujemo grozdje na stoodstotno vinogradniških legah, torej tam, kjer ne uspeva nič drugega. Nove vinogradniške države (z ohlapnimi zakoni) pa imajo vinsko trto na popolnih ravnicah, borijo se za to, da bi imeli čim manj sonca, mi pa za to, da bi ga imeli čim več. Edini malce večji strošek avstralskih vinogradnikov je namakanje, medtem ko trto škropijo ponekod morda enkrat na pet let. Pa primerjajte to z našimi osmimi škropljenji na leto in pogosto košnjo trave! Mlade vinske države torej ponujajo vrhunska vina z zelo visokimi alkoholnimi stopnjami, ki jih veliko lažje pridelajo kot mi, zato nismo v enakopravnem položaju z njimi, ker nimamo naravnih danosti za to. V Avstraliji in Novi Zelandiji grozdje v glavnem obirajo strojno. Zaradi visokih temperatur gredo v vinograd ponoči, s čelado in rudarsko svetilko na glavi. Kje boste pri nas v Halozah trgali s strojem? To je nemogoče, zato nam Španci govorijo: »Zakaj se zafrkavate s temi grički, na katerih grozdja ne morete strojno obirati? Mi imamo dovolj skoraj neškropljenega vina, zato vi raje namesto vinogradov pustite rasti gozdove!« Morda nas bo globalizacijska ekonomija pridelave kdaj celo prisilila v to, da bomo rekli: mi gozdove, oni vino. Za zdaj so razmere pri nas takšne, da se pridelava grozdja ne splača preveč, zato nekateri že prodajajo vinograde. O tovrstni globalizaciji pa zelo nerad razmišljam, saj premočno napada našo tradicijo, ki sega nazaj do rimskih časov"...