Splošna bolnišnica Murska Sobota je na svojem Facebook profilu delila opis delovnega dne, ki ga je zapisal 19-letni Alen Sever iz ZD Ljutomer. "Ker živimo v težkih razmerah in se s kolegi dnevno borimo proti covidu, sem se odločil, da z vami delim svoj deloven dan. Res nam ni lahko, vi pa nam lahko pomagate, da s skupnimi močmi ustavimo virus. Hvala," se začne zapis.

Kot opisuje, se njegov delavnik začne ob 04.40, ko se zbudi in uredi. Poje majhen kos kruha in ne spije niti kapljice tekočine, od doma pa se odpravim ob 05.00, parkira avto in zakoraka v bolnišnico.

Pacienti ga sprašujejo ali bodo preživeli in kdaj bodo lahko objeli svoje otroke

"Zjutraj 05.50 si oblečem skafander, nataknem dvojne rokavice (spodnje prelepim z lepilnim trakom), obujem plastično vrečko (tisto za zamrzovalnik), čez crocse in še dodatno zaščito za čevlje. Na glavo nadenem FFP3 masko (pod katero res ne moreš dihati, vendar pa ti nudi najboljšo zaščito) čez kapo, kapuco skafandra in še vizir.

Nato s kolegi kot marsovci stopimo v ogenj. Začnemo z merjenjem krvnega sladkorja, jutranjo nego in deljenjem terapije. Merjenjem vitalnih funkcij, preverjanjem kisikovih mask pacientom in deljenjem zajtrka. Več kot polovici pacientom pomagamo pri hranjenju, ker tega sami ne zmorejo.

Ko ti že zjutraj 06.30 pri jutranji negi pot preplavi celo telo in se spomniš, da imaš nekaj pavze, da se stuširaš in pomalicaš, komaj čez 6 ur, vidiš da je delo zdravstvenih delavcev res naporno, požrtvovalno in premalo cenjeno.

Pride čas vizite. V sosednji sobi piska monitor, ker ima pacient premajhno saturacijo, v tretji sobi kliče pacientka, da bi ji menjal plenico, v četrti sobi zvoni pacient, da bi mu pomagal do stranišča. Vendar vsem ustrežeš in pomagaš. Vsakodnevno se mi zgodi, da me pacient prime za roko, se s solznimi očmi zazre v mene in me vpraša, če bo preživel in kdaj bo lahko končno objel svoje otroke. Ostanem enostavno brez besed ... Po viziti vozimo paciente na naročene preiskave (rentgen, magnet ...), še enkrat merimo vitalne funkcije in vse paciente obračamo, da ne dobijo dekubitusa.

Vmes me začne noro srbeti oko, vendar se ne morem popraskati, ker imam kontaminirane roke. Poskusiš to odmisliti, vendar se spomniš, da imaš usta suha, brez sline, ker zjutraj nisi upal piti, saj ne bi mogel do wcja ...

Še enkrat izmerimo krvne sladkorje, telesno temperaturo, razdelimo kosilo in pomagamo pri hranjenju. V sosednji sobi umre pacientka, ki jo moramo urediti z vsem spoštovanjem in odpeljati na patologijo. Po kosilu vsem pacientom naredimo nego, menjamo plenice, pospravimo čisto perilo in novo zalogo stvari, ki smo jo dobili iz skladišča. Odštevam zadnje minute do 14.00, ko se lahko končno slečem in skočim pod tuš, ker imam svoje telo prelito s potom. Na eks spijem pol litra vode in pomalicam," se glasi zapis njegovega poteka dne do kosila.

Popoldan še predavanja na faksu

"Komaj se privlečem do avta in se odpeljem domov. Od 16.00 do 20.00 imam še predavanja na faksu, nato pa je ura 21.00 ko se končno spravim v posteljo. Vmes mi zmanjka energije po učenju, ampak več ne zmorem. Zjutraj pa vse od začetka z delavnikom od ponedeljka do nedelje.

Delo v takšnih razmerah in skafandru ni niti malo enostavno in prijetno. Situacija je še kako resna, ljudje pa se tega nočejo zavedati. Dnevno se na tisoče takšnih zdravstvenih delavcev, zdravnikov in drugih prostovoljcev bori s covidom, zato #ostanidoma in upoštevaj vse ukrepe, ker si res ne želiš pristati na covid oddelku in se boriti za življenje. 
Skupaj lahko zajezimo in premagamo covid. 
Slovenija ... stopimo skupaj za nas," še poziva.