Kultura in izobraževanje
S Karitasovim koncertom dobrodelni v Gornji Radgoni
V tednu Karitasa se prirejajo različne prireditve, koncerti in proslave, ena takšnih se je odvijala tudi v Gornji Radgoni

V tednu Karitasa se prirejajo različne prireditve, koncerti in proslave. Ena takšnih prireditev se je odvijala tudi v petek, 28. novembra, v dvorani Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni.
Koncert z naslovom »Vsakdo mora imeti prijatelja«, ki ga je organizirala
Župnijska Karitas Gornja Radgona, se je letos izvedel v petek 28.
novembra v dvorani Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni. Slogan
letošnjega koncerta, ki je že trinajsto leto zapovrstjo se je glasil »V
družini sem doma«. Lepemu, več kot enournemu koncertu sta s svojo
prisotnostjo prisostvovala tudi kot gosta generalni tajnik Slovenske
Karitas Imre Jerebic in generalni tajnik Škofijske Karitas Murska
Sobota Jožef Kociper. Tudi letos se je na odru zvrstilo kar nekaj
pevcev in glasbenikov, ki so polepšali večer in prinesli toplino v srce
vsem obiskovalcem. Med njimi so bili tamburaši Tamburaške skupine Peter
Dajnko iz Črešnjevcev, violinski duo Leja Kocbek in Tomo Hladen Brus, moški kvartet Zarja, Folklorna skupina Gornja Radgona, pevska družina
Ivančič iz Veržeja in mladinski pevski zbor Biseri iz Župnije Gornje
Radgone. Ves izkupiček prostovoljnih prispevkov, kakor tudi honorar
nastopajočih ter prostovoljni dar od ponujenih adventnih venčkov, ki
so bili narejeni ravno iz rok v srcu dobrih ljudi, z namenom da
pomagajo pomoči potrebnih, pa je namenjen za potrebe in delovanje
Župnijskega Karitasa Gornja Radgona. Na sami prireditvi sta se podelili
dve zahvali Škofijskega Karitasa Murska Sobota za neizmeren trud in
čisto srce do sočloveka v stiski, ki sta ga prejeli Rozika Vreča in
Kristina Kavčič.
Župnijski Karitas v Gornji Radgoni je bil ustanovljen leta 2000 ob podpori takratnega župnika Andreja Zrima in kaplana Alojza Kačičnika. Delo je steklo pod geslom Kar človek z eno roko deli, to mu Bog z drugo povrne. Po več kot 20-tih letih delovanja Župnijske Karitas "bremena" ni manj, ampak jih je več. Zato si brez dobrih in poštenih ter delavnih prostovoljcev in zavzetega župnika Franca Hozjana tudi te Karitas ne bi bilo. Članstvo šteje 25 prostovoljcev in prostovoljk, ki zelo tenkočutno spremljajo dogodke in potrebe po vaseh in krajih po župniji. Veliko se nabira prošenj in ljudi z različnimi stiskami, ki jih potem strokovno rešujemo. Dežurstvo vršijo vsak prvi in tretji četrtek v mesecu med 15. in 16. uro. Veliko ljudi se oglasi z različnimi težavami ter prošnjami za pomoč. V tem prostoru se marsikdo izpove, da potem lahko ukrepajo in ponudijo pomoč, tako duhovno kot tudi materialno.
Predsednica radgonskega Župnijskega Karitasa Hedvika Korošec je predstavila pomen in poslanstvo Karitasa. Župnijski Karitas Gornja Radgona se zaveda pomembnosti različnih aktivnosti v boju proti revščini. Sodelavci Karitas se na terenu srečujejo s številnimi oblikami duhovne, duševne in materialne revščine. Le to skušajo omiliti ali rešiti, kjer je to mogoče. Seveda iz tega vidika so velikokrat nemočni ob nastalih situacijah revščine iz različnih vzrokov. Žal imajo na Karitasu vedno več prosilcev za pomoč, in sicer v denarju, v prehrani, v oblačilih in tudi v svetovanju. Veliko ljudi je brezposelnih in število se veča iz dneva v dan. Za njimi so tudi njihove družine, ki so v pomanjkanju. »Pomoč nudimo v oblačilih, ki jih dobimo podarjene in s prehranbenimi paketi. Le te nabavljamo ter kupujemo v trgovini. Pri finančnih sredstvih smo omejeni, dobimo jih iz donacij dobrotnikov, nekaj pridobimo z dobrodelnim koncertom in s prodajo adventnih venčkov, ki jih sami izdelamo. Veliko prosilcev prosi pomoč pri plačilu položnic, to so namreč neodložljiva plačila, ki morajo biti plačana na rok.« A kot pravijo pri Župnijski Karitas, vsem ne morejo pomagati, zato skušajo poiskati le tiste najnujnejše primere, kjer je potrebno nemudoma pomagati, da se situacija vsaj malo omili.
Župnijski Karitas v Gornji Radgoni je bil ustanovljen leta 2000 ob podpori takratnega župnika Andreja Zrima in kaplana Alojza Kačičnika. Delo je steklo pod geslom Kar človek z eno roko deli, to mu Bog z drugo povrne. Po več kot 20-tih letih delovanja Župnijske Karitas "bremena" ni manj, ampak jih je več. Zato si brez dobrih in poštenih ter delavnih prostovoljcev in zavzetega župnika Franca Hozjana tudi te Karitas ne bi bilo. Članstvo šteje 25 prostovoljcev in prostovoljk, ki zelo tenkočutno spremljajo dogodke in potrebe po vaseh in krajih po župniji. Veliko se nabira prošenj in ljudi z različnimi stiskami, ki jih potem strokovno rešujemo. Dežurstvo vršijo vsak prvi in tretji četrtek v mesecu med 15. in 16. uro. Veliko ljudi se oglasi z različnimi težavami ter prošnjami za pomoč. V tem prostoru se marsikdo izpove, da potem lahko ukrepajo in ponudijo pomoč, tako duhovno kot tudi materialno.
Predsednica radgonskega Župnijskega Karitasa Hedvika Korošec je predstavila pomen in poslanstvo Karitasa. Župnijski Karitas Gornja Radgona se zaveda pomembnosti različnih aktivnosti v boju proti revščini. Sodelavci Karitas se na terenu srečujejo s številnimi oblikami duhovne, duševne in materialne revščine. Le to skušajo omiliti ali rešiti, kjer je to mogoče. Seveda iz tega vidika so velikokrat nemočni ob nastalih situacijah revščine iz različnih vzrokov. Žal imajo na Karitasu vedno več prosilcev za pomoč, in sicer v denarju, v prehrani, v oblačilih in tudi v svetovanju. Veliko ljudi je brezposelnih in število se veča iz dneva v dan. Za njimi so tudi njihove družine, ki so v pomanjkanju. »Pomoč nudimo v oblačilih, ki jih dobimo podarjene in s prehranbenimi paketi. Le te nabavljamo ter kupujemo v trgovini. Pri finančnih sredstvih smo omejeni, dobimo jih iz donacij dobrotnikov, nekaj pridobimo z dobrodelnim koncertom in s prodajo adventnih venčkov, ki jih sami izdelamo. Veliko prosilcev prosi pomoč pri plačilu položnic, to so namreč neodložljiva plačila, ki morajo biti plačana na rok.« A kot pravijo pri Župnijski Karitas, vsem ne morejo pomagati, zato skušajo poiskati le tiste najnujnejše primere, kjer je potrebno nemudoma pomagati, da se situacija vsaj malo omili.


