»Vedno so me klicali Grda smrda. Po kurah in štali so mi smrdeli lasje.«

Take dolge, čupave, skodrane sem mela. Pa sem se enkrat ustrigla, da bi manj smrdeli. Še hujše so me zafrkavali, pa še rejni ata so me dobro natolkli.

Prlekija-on.net, četrtek, 7. november 2019 ob 15:43
Vedno so me klicali Grda smrda, foto: Free-Photos/Pixabay

Vedno so me klicali Grda smrda, foto: Free-Photos/Pixabay

Jaz sem Tilka, Cilka. Skrajšano od Cecilija, zavetnica glasbe, veselja. V resnici pa sem "Grda smrda".

Staršev se ne spomnim. V rejo so me dali, preden sem se naučila hoditi. Gori, v hribe. H bogatim kmetom, kjer so imeli živino, pa traktor, pa njive. Mogoče so mislili, da mi bo boljše, če so bili revni. Ne vem, če mi je bilo.

Od malega sem delala pri njih na gruntu. Se spomnim, da sem imela za svoj peti god od "lušenja koruze" tako žuljaste roke, da mi je tekla kri po papirju z darilom. Tak bel je bil, rejna mama so vanj zavijali klobase po kolinah. Medvedka so mi dali, od moje "sestre". Kri ga je umazala, rejna mama me je zlasala in mi ga je vzela. To je bilo moje edino darilo.

Pri sedmih sem že morala okopavati njivo "celo rižo", pobirati krompir, pri 9 pa že sama obračati travo na travniku. Pri 10 sem že znala delat klobase, zraven sem mogla bit, ko se je klalo. Z eno od "sester" - Marico sva morale vedno "čupat" kurje perje. Veliko sem bruhala, pa so rejni ata znoreli, me natepli, tudi po glavi. "Ženska mora znati delati, če ni lepa. Kdo jo bo pa ženil?!" Pa sem morala potem celo noč "čupat" perje iz kur. Ko jo zakoljejo, jo pokropajo. Da gre perje dol, ampak moraš delat hitro. Še čutiš, kako včasih utripa kokoška. Pokropane roke imaš, polne mehurjev, ker je vroče perje, pa za nohti črno od krvi.

Sošolci so me vedno klicali "Grda smrda". Včasih sem rejni mami ukradla tadišečo žajfo, da sem se zdrgnila, samo ni pomagalo. Po kurah in štali so mi smrdeli lasje. Take dolge, čupave, skodrane sem mela. Pa sem se enkrat ustrigla, da bi manj smrdeli. Še hujše so me zafrkavali, pa še rejni ata so me dobro natolkli.

Bilo nas je 5 otrok. Dva "taprava", ostali pa "rejni". Onadva sta dobivala vedno kruh z marmelado, pa med. Ob nedeljah pečeno kuro. Mi smo dobivali, kar se je pustilo, da se ni "frokalo". Tudi na visoke šole sta šla, mi trije pa smo bili bolj za delo. Marica je umrla pred 15, sušica jo je nesla. Sem jaz delala potem še njeno delo. Ona je bila za vrt, za pletje.

Ko sem bila stara 17, so mi rekli, da se moram že malo oženit. "Grda smrda" ne more vedno bit doma. Rejni ata me je peljal h gostilničarju, star je bil 40. Debel, mastni lasje. Ni se mi dopadel. Ampak me je rejni ata kar tam pustil. "Za doma bo dobra", pa me je ženil. Ni bil dober mož. Delala sem v gostilni, cele dneve. Doma pa še za njega. Rad je pil, rad me je lasal. En sin se nama je rodil. Njega pa je imel rad. Če sem zažgala krompir, mu je dovolil, da me udari. Črnivke so bile moja vsakdanja stvar. "Grda smrda" si ni zasluzila kaj več. Vesela sem bila, ko je šel sin v šole. Ene pesti manj doma. Ampak je mož še več pil. Tudi druge ženske je imel, kupoval jim je dišeče žajfe. Meni je dal samo "šmir žajfo", da se umijem. Koža je po njej rdeča. Peče. Pa še smrdiš.

Potem je zbolel za rakom na slinavki. Hitro ga je pobralo, star je bil 78. Po pogrebu je sin pobral televizijo, pa zlatnino. "Da je njegovo". Gostilno je prodal, "da bo dal denar svojim otrokom". Jaz sem morala v majhno sobo, tam na robu mesta. Zdaj pospravljam po hišah, pomagam na kmetih, da si plačam. Samo nimam avta, ne morem več na grunte. Stroški pa so vedno dražji. Ljudje pa nočejo, da jim pomagaš.

Zdaj jih imam jaz 78, dobim 280e penzije. Vnukov nisem videla že 20 let. Dva imam, fanta. 
Ampak sta kot sin. Njuna mama, snaha, je velikokrat hodila s "črnivkami". Smili se mi. A ne vem, če je še živa. 
Zdaj, 22. novembra imam god. "Grde smrde" ni v "kolendarju", zato praznujem na Cecilijo. Danes zaštrikam še zokne, da jih prodam sosedom. In si potem kupim polento, cuker in malo mleka. Da se posladkam. Več ne gre za 5e. 
Si naredim tako polento, s cukrom. Je skoraj kot torta.

Vedno slabše vidim, ne vem kako bom drugo leto. Pa roka se mi trese. Nimam vec črnivk po obrazu, imam pa po kolenih, nogah. Velikokrat padem, se potolčem. Rada bi enkrat dišala, tako fejst. Pa lase imela lepe. To se še da - nikoli pa ne bom mogla česat vnukic, jim pravljic govorit. Pa bi rada. Ampak "Grda smrda" vseeno to lahko. Zakaj pa so sanje?

#projektVida

Ps: za Tilko je društvu Humanitarček povedala njena soseda, ki je pri njej kupovala nogavice. Na koncu jih je imela že toliko, da jih je podarila njim, za brezdomce.

Tilka jih je težko sprejela, moških se še vedno boji. Nikakor se ni mogla otresti "Grde smrde" (mimogrede, je ena najlepsih starostnic. Z dolgo sivo kito. Z modrimi očmi.), zato so ji lani v društvu omogočili "spa dan". S frizerjem, kopanjem... in ko so ji podarili steklenicko olja za telo - je bila 30 let mlajša.

Ker je bilo stanovanje v bloku brez dvigala, v mansardi, so vedeli, da to dolgo ne bo šlo. K sebi sta jo vzela Ana in Marko, lastnika gostilne v Primorskih gričih, oba s pokonjimi starši, ki sta jim pisala, če poznajo kakšno osebo brez strehe... potrebovali so precej časa za selitev. A ko je mali Jon obiskal Tilko s sestrico Tio in sta ji rekla "a boš najina babi?", so že pakirali.

Tilka ima sobo, kopalno kad. Pomaga jima okrog gostilne, najraje kuha bograč - svetoven je. Igra se z Jonom, Tio uči štrikat. Sama pravi, da "sta jo posvojila, kot babico".

Grda smrda? Pride nazaj le še v nočnih morah. Na njenem mestu je sedaj srečna Tilka, ki za #projektVida plete nogavice.

Koliko "Grdih smrd" pa je okrog vas? Koliko starostnikov preživlja nasilje doma? Trpi?

#projektVida - da bodo imeli starsotniki tudi na jesen življenja sonce.

Zgodba je objavljena z dovoljenjem, slika je z namenom varovanja identitete simbolična.

#projektVida počasi pronica v zavest ljudi in z vsako zgodbo se pojavijo sledilci, ki v svoji okolici prepoznajo starostnike.

Namen #projektVida je družbeno odgovorna nota, saj v društvu Humanitarček, ki ga vodi predsednica Ninna Kozorog, znana kolumnistka in zdravnica, želijo z zgodbami opozarjati na najbolj zapostavljeno skupino v Sloveniji. Starostniki nimajo svojega glasu, ne oglašajo se po FB, zato je nujno pomembno, da se jih začnemo zavedati mi.

Kako lahko vsem Vidam pomaga vsak

1. Portal Dobrodelko deluje 24/7 z aktualnimi potrebami.

2. Odprta so ze (pred)naročila LUNCH PAKET na povezavi tukaj.
Paket vsebuje:
- glasbeni album #projektVida Amo Socialec ft.Tinkara Kovač
- zgodbe starostnikov
- ročni izdelek starostnikov

3. Vsak od nas lahko pogleda okrog sebe, najde svojo #vido.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Slovenija