Stoletnica Marije Menhart v Radencih

V DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, je že od samega začetka tega tedna izredno veliko obiskov, kajti 16. julija je stoti rojstni dan praznovala stanovalka Marija (Rožman) Menhart.

Ob tem ji je naslednje zapisala njena sostanovalka Brigita Živec: »100 let življenja na tem razgibanem planetu je zares izreden dogodek, posebej zato, ker ste ga doživeli v fizično in umsko dobri kondiciji. Preživeli ste pet državnih tvorb: od avstro-ogrske monarhije, kraljevine Jugoslavije, 4-letne nemške okupacije, socialistično Titovo Jugoslavijo in seveda današnjo prelepo »podalpsko kokoško« - Slovenijo. Za vami sta dve svetovni vojni in pred 21 leti naša osamosvojitvena, ki prav v teh krajih ni bila prizanesljiva. Vaš življenjepis sem spoznala v Dosorjevem zborniku »Ure naših dni«, pobrskala pa sem tudi po publikaciji »80 let OŠ Radenci« in po zapiskih gospe Mauko iz Društva upokojencev Radenci. Tako lahko povem, da je naša Marija bila rojena 16.7.1912 v bližnjih Šratovcih, v kmečki družini s petimi otroci (troje deklet in dva dečka). Šolo so otroci obiskovali v Gornji Radgoni, 4 km daleč od doma, seveda peš poleti in pozimi, ko so gazili sneg do kolen. Marija je bila dobra učenka, z najboljšimi ocenami. Zaključila je 6. razred in nato ostala doma na kmetiji, kjer je bilo dovolj dela za vso družino. Oče Ivan Rožman je bil napreden kmet. Vasici Šratovci in Mele sta bili med seboj zelo povezani, kot mala občina. Vsaka tri leta je bil nekdo iz ene ali druge vasi »mali župan« in tudi Marijinega očeta je doletela ta čast. Tako je bila Marija pravzaprav »županova hči«. Druga svetovna vojna je družino hudo prizadela. Mlajši brat Rudi je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, na fronti v Rusiji je bil ranjen in za posledicami ran umrl na Poljskem, v Wroclawu. Z 19-leti je Marija, skupaj z drugimi občani, pomagala graditi osnovno šolo v Radencih, ki sta jo pozneje obiskovala oba njena otroka. Februarja 1942 se je poročila z Romanom Menhartom. S pomočjo staršev sta kupila kmetijo v Hrastju Moti. V zakonu sta se jima rodila sin Roman in hčerka Franja. Leta 1943 so Nemci iz Bosne pripeljali otroke, ki so ostali brez staršev. Menhartovi so sprejeli Milana, ki je postal njihov tretji otrok. Leto dni po končani drugi svetovni vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in  postal profesor fizike in matematike. Hvaležno je vsa leta obiskoval Menhartovo družino in še dandanes ob novem letu pošlje voščilo. Leta 1989 je Mariji umrl mož Roman, ostala je sama na kmetiji s  sinom in njegovo bolno ženo. Hčerka Franja je pri 18-letih odšla v Nemčijo, se tam zaposlila in si ustvarila družino. Ob globokem žalovanju za možem se je leta 2003 Marija preselila k hčerki v Nemčijo in tam lepo in mirno živela. Leta 2009 je hčerka zbolela in Marija se je vrnila v domače kraje ter se odločila za bivanje v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci. Kot pravi, je tu zdaj doma, z oskrbo je zadovoljna, saj so vsi zaposleni z njo prijazni, kar ji veliko pomeni. Pri njenih častitljivih sto letih je zanimiva njena razlaga: »Če me nekdo vpraša po receptu za dolgo življenje, sem mnenja, da je to skromnost, brez pretiravanja. Na naši kmetiji smo vsa dela opravljali ročno, šele zelo pozno s traktorjem. Stik z zemljo mi je dal moč in občutek povezanosti z vsem, kar živi in raste na zemlji. Delo me je krepilo in utrdilo, zadovoljna sem bila s tem, kar smo imeli. Dandanes je med ljudmi preveč pohlepa. Sto let je dolga doba, prinese dobro in slabo, a je hitro minilo.«

Toda Brigita Živec je ob srečanju skupine Zarja, ki jo v DOSOR-ju vodita Andreja Klemenčič in Klaudija Zemljič, poklonila slavljenki posebej zapisano svojo pesem z naslovom »Draga Marija – Micika ! / 100 let živeti na tem svetu / to je umetnost svoje vrste, / premagat znati vse tegobe / in gene obdržati čvrste. / Naj še nadalje Vam življenje / daruje vrsto zdravih dni, / naj mirno pluje Vaša barka / brez nejevolje, brez skrbi. / Srčno izrekamo čestitke / na Vaš svečani rojstni dan, / vsi družno zbrani Vam želimo / koš dobre volje – dan na dan.«

Naj ob tem dodamo, da je mama slovenskega pesnika in pisatelja Kajetana Koviča bila sestra Marijinega moža Romana. Več let je poučevala na OŠ Radenci in ko je Marijin mož praznoval svojo 50-letnico, se je zbrala vsa Menhartova družina. Polna hiša jih je bila, kajti v tej družini je bil kar 13 otrok. Prisoten je bil tudi Kajetan Kovič, ki je svojemu stricu Romanu spisal pesnitev z 18 kiticami v prleškem narečju in Marija Menhart je ob svoji 100-letnici na pamet recitirala prvo kitico te pesmi: »Gnes se je pri püni mizi / no pri glaži vinčeka, / pa po dugem cajti zbrala / Menhartova rodbina…«

Na sam slovesni dan, 16. julija, so v DOSOR-ju za Marijo Menhart pripravili posebno slovesnost. Nastopili so najmlajši iz radenskega vrtca, zapel je pevski zbor zaposlenih v DOSOR-ju, Marija Menhart pa je brez očal sama pred vsemi prebrala čestitko, ki ji jo je ob stotem rojstnem dnevu poslal predsednik Republike Slovenije, Danilo Türk. Bila je prisotna njena 63-letna hči Franja Sieber, ki z možem živi v nemškem Ludwigsburgu ter troje njenih otrok (Marijini vnuki): Boris, Bojana in Sandra, kakor tudi Marijina pravnuka Dominik in Alan. Ob tem naj omenimo, da v Boračevi živi slavljenkina 90-letna sestra Rozalija (poročena Škrlec), v Hrastju Moti pa njen 70-letni sin Roman. Ta ima troje otrok (Marijini vnuki): Sonjo, Romano in Milana ter troje vnukov (Marijini pravnuki): Timoteja, Kristino in Karolino. Na svoj praznični dan je slavljenka rekla, »da sto let ni starost, pač pa dolgo življenje.« Čestitat ji je prišel tudi župan Občine Radenci, Janez Rihtarič, kajti Marija Menhart je najstarejša občanka te občine. Dan pozneje tudi ni manjkalo cvetja, šopkov, daril in tort, ko so se zbrali člani DOSOR-jeve skupine Zarja, kakor tudi ne v sredo, ko jo je posebej obiskala delegacija Društva upokojencev Radenci, kjer je tudi najstarejša članica (že 22 let !). Ob tem srečanju je izjavila, da je se je v življenju ravnala po pravilu: »Delaj in ravnaj tako v mladosti, da te ne bo sram v starosti !« Čestitko s šopkom in darilom ji je predala predsednica DU Radenci, Jelka Hribar, Radmila Radojević pa ji je zapela slovesno pesem.