Predstavljamo absolutno zmagovalko Prleške gibanice

Katja Koroša je letošnja zmagovalka prireditve Prleška gibanica, ki se je odvijala 3. septembra. Z družino danes živi na Zavrhu pri Lenartu, a je rojena Prlečka. S Prlekijo je povezana tudi drugače, saj poučuje slovenščino na Osnovni šoli Križevci, poleg tega pa pogosto obiskuje svoje sorodnike v rojstnem kraju.

Kaj vam pomeni Prlekija in kaj vam predstavljajo stari običaji?
Odkar ne živim v Prlekiji, jo še bolj cenim. Naravnost obožujem jo. Moj partner je iz Velenja, zato sva se odločila, da bova živela nekako na sredini med Prlekijo in Velenjem. Na mojo srečo smo bližje Prlekiji. Stari običaji so pomembni. Pomembno je ohranjati kulturno in naravno dediščino pokrajin. Zame pa je najpomembneje, da hčerka Laura razume in govori prleško.

Ali že dolgo pripravljate prleško gibanico? Imate kakšno posebno skrivnost, da je vaša gibanica tako dobra?
Prleško gibanico sem začela peči lansko leto, ko sem tudi sodelovala na ocenjevanju prleške gibanice. Takrat sem jo prvič spekla po receptu. Najpogosteje jo spečem na prošnjo svoje sestre.
Sprašujete me po skrivnosti? Mislim, da je pri meni najpomembnejši nadev, torej pravo razmerje skute, kisle smetane, soli in sladkorja. Moja prleška gibanica ni ne sladka in ne slana. Trudim se, da noben od teh dveh okusov ne izstopa. Vedno jo pripravim en dan prej, potem jo ponoči pustim stati na hladnem, da se okusi prepojijo, nato pa jo šele zjutraj spečem.

Kako pogosto je na vaši mizi prleška gibanica?
Moja prleška gibanica je pogosteje na mizi pri drugih, kot pa pri nas doma.

Kaj je potrebno za pripravo prave prleške gibanice? Katere so tiste glavne lastnosti, da lahko gibanici rečemo – Prleška?
Za pripravo so potrebne kvalitetne sestavine. Treba je slediti tradicionalnim receptom. Kot ima vsaka vas svoj glas, ima tudi prleška gibanica več variant. Eni jo delajo z rozinami, eni dodajajo vanilijev sladkor, drugi limonino lupino … Mislim, da je prava prleška gibanica tista brez vanilijevega sladkorja in limonine lupine, saj teh dveh sestavin v preteklosti niso uporabljali. Rozine pa se dodajajo po želji. Sama sem enkrat spekla pol gibanice z rozinami, pol pa brez, kajti nekateri jih ne marajo.

Prleško gibanico večina ljudi zamenja kar s prekmursko gibanico. Kakšna je razlika med prleško in prekmursko gibanico? Kaj je treba storiti, da bo prleška gibanica bolj prepoznavna in da bo potem dobila zaščitenost tudi na evropski ravni?
Prleško in prekmursko gibanico zamenjujejo predvsem Neprleki in Neprekmurci, torej ljudje, ki so od drugod. Razlika je seveda velika, kajti prekmurska ima različne plasti, prleška pa le plasti iz skute.
Za prepoznavnost se je zadnje leto naredilo precej. Verjamem, da so bile za to zaslužne delavnice, ki so se izvajale, sama prireditev Prleška gibanica, promocija oziroma ponudba gibanice po gostinskih lokalih in še kaj. Seveda pa je pomembo poenotenje recepta. Mislim, da smo na pravi poti, le ljudje morajo stopiti skupaj k enemu skupnemu cilju.

Kaj vam pomeni nagrada absolutne zmagovalke v pripravi prleške gibanice?
Nagrada me je zelo presenetila in seveda razveselila. Zelo mi laska naslov absolutne zmagovalke. Vsekakor pa smo zmagovalci vsi, ki smo se vsak po svojih močeh potrudili in za ocenjevanje pripravili vsak svojo gibanico.

Ali je priprava gibanice za vas le lepa tradicija, ali imate mogoče kakšno skrito željo po odprtju kakšne slaščičarne? Radi pečete še kaj drugo ali zgolj gibanico?
Zame je priprava gibanice ohranjanje tradicije. Moja babica je namreč ni pekla. Raje nam je postregla z ajdovim krapcem, kvasenico in postržjačo oziroma ocvirkovico. Celo ajdovo pogačo iz dveh plasti je delala.
Ne, skrite želje po odprtju slaščičarne nimam. Ne pečem veliko sladkega. Raje pripravljam slane prigrizke in vse ostale jedi. Verjetno bom začela peči ajdovo pogačo. Rada bi zadela tak okus, ki me bo spominjal na ajdovo pogačo moje babice.